Stara vera

Ruski geologi so konec 70-ih let prejšnjega stoletja, pri preletu neobljudenih območij osrednje Sibirije, naleteli na ljudi, ki so živeli dobesedno "bogu za hrbtom". Našli so namreč družino sibirskega staroverca, ki se je z ženo in štirimi majhnimi otroki, štirideset let prej, umaknil v tajgo (sibirski pragozd), približno 250 kilometrov daleč od najbližje stalne človeške naselbine. S tem so ti ljudje, za ostali svet seveda praktično izginili. Svet je pozabil na njih, oni pa na svet, s tem, da otroci sploh niso poznali drugega kot gozd in svojo družino. Karp Lykov, kot se je družinski gospodar imenoval, se je za puščavništvo, v katero je povlekel svojo družino, odločil pretežno iz verskih razlogov. Pripadal je namreč verski ločini "raskolnikov". Ta se je pojavila ob reformah verskega življenja, ki jih je uvedel car Peter Veliki v 18. stoletju, ob pomoči takratnega vodstva ruske Cerkve. Dejansko je šlo za malenkostne spremembe obredov in svetih besedil z modernejšimi oziroma natančnejšimi prevodi, kar pa je bil dovolj močan povod za nastanek "pravovernih" ločin, ki so vztrajale pri starem. Ena od teh ločin je bila torej tudi tista, ki ji je pripadala družina, ki pa je poleg "nove vere", zanikala tudi kakršnokoli državljansko pokorščino. Zanje je bil torej tudi vsak dokument, ki bi jim ga vsilile posvetne oblasti – velik greh. Njim preprosto "ni bilo mogoče, da bi živeli s svetom", s temi besedami so namreč odklanjali "svetske stvari". Kljub vsemu so bili otroci pismeni, čeprav so imeli na voljo samo Biblijo v Staroruščini, za katero se je kasneje izkazalo, da je dejansko ne govori nihče več razen prav teh "izgubljencev".
Težko življenje in relativno žalostno usodo družine, ki je po štiridesetih letih torej le prišla v stik z ostalim, zelo spremenjenim svetom, je populariziral novinar, ki je o "sibirskih puščavnikih" končno izdal tudi knjigo. Kakorkoli, kogar zanima kaj več, si bo zgodbo seveda prebral sam, zame je bolj zanimivo splošno sporočilo ljudi, ki se odločijo za življenje "zunaj". S tem sploh ni rečeno, da se morajo geografsko tako zelo oddaljiti od drugih. Velika večina ljudi na tem svetu se niti ne more za deset dni hoda daleč umakniti v brezpotje. Mogoče je za sodobno puščavniško življenje dovolj tudi dvajset centimetrov modularnega zidu.
Dejstvo je, da si večina ljudi niti ne zmore predstavljati, kako izjemen napor je lahko preživetje v naravi in kako globoko družbena bitja dejansko smo. Lahko bi rekli, da je prav človeška družba človekova najboljša iznajdba. Šele, ko premišljuješ o usodi ljudi, ki so se tej dobrini odrekli, zaslutiš kako popolnoma "obraščen" je človek z bršlanjem čustvene in fizične povezanosti z drugimi ljudmi.
Dejstvo je, da niti koraka ne moremo narediti, ne, da bi tako ali drugače stopali po stopinjah, ki nam jih je nekdo pokazal ali sploh omogočil in niti požirka ali grižljaja ne moremo pojesti, ne, da bi bil zadaj nekdo, ki ga je dejansko pripravil za nas. Tudi če se hočemo razvedriti se lahko tako, da se družimo z nekom in, če si morda drugič spet zaželimo samote, si jo zelo verjetno krajšamo z nečim, kar so drugi naredili za nas. Pa naj si bo to morda knjiga o puščavnikih, ali pa zgolj pusto mnenje nekoga, ki jo je prebral.
In kaj se iz takšne zgodbe lahko naučimo? Ne veliko, ali pač? Vsekakor nas spoznanje morda ozavesti v globoki povezanosti družbe, ki jo sestavljamo. Morda nas spomni na pomembnost tega kar imamo v ljudeh okrog nas, na nenadomestljivost človeške vloge v našem življenju. Morda končno celo opazimo ljudi, ki nam gredo včasih na živce, čeprav nas tako ali drugače vzdržujejo ali pa vsaj prenašajo naš ego. Lahko da končno opazimo celo sebe, v svoji zahtevnosti, v večni nezadovoljnosti z drugimi in v spoznanju da nismo še nikoli prišli na misel, kako krivični smo lahko z vsemi pričakovanji in kako malo smo pripravljeni vlagati v isto družbo iz katere zdaj živimo.
Morda, bi nam pa kdaj le kazalo skušati preživeti sam …