Prepoznati popolnost je pravzaprav paradoks; kdo jo lahko prepoznava razen Boga, ki je sam popoln, -vse drugo je nepopolno. Prav zato imamo svete. Ti so stremeli k popolnosti. Predali so se idealom in jih skušali doseči. Pri tem so postali drugačni – skrajni, kar ekstremni. Vsekakor neposlušni in neprilagojeni svetu, -neukročeni za zemeljsko, zazrti v večno in predani idealu. Njihovo življenje je postalo kot molitev, darovanje.
Bili so ljudje kot mi, nič drugačni. Razlika je le v tem, da je njihovo bivanje postalo smiselno ... Pa bo kdo rekel: "Ja … kaj, a naše življenje torej ni smiselno?" Res ni, če ga sodimo le kot življenje, če ga ne opremimo s presežnikom. Z nečim več.
Kaj pa sploh je življenje? Privajanje, prilagajanje, navajanje in odvajanje, iskanje, izgubljanje, ustvarjanje, razdiranje, dajanje na kup, odtekanje med prsti … skrb za učenje, skrb za delo, skrb za otroke, skrb zaradi skrbi … večno čakanje na čas, ki še prihaja in upanje na dogodek, ki je skrit prav v tem času …
Svetniki so ta krog presekali, presegli … iznašli ali zgolj izluščili so pravi smisel in mu sledili. Izvolili so si najboljši del, ki jim ne bo odvzet. Iskali so smisel in ga našli. Seveda ne v življenju, seveda ne zbiranju in nabiranju, seveda ne v tolažbi ali omami, seveda ne v hrepenenju ali iskanju … našli so ga v predanosti, v odločnih dejanjih vere, ki je bila neskončno močnejša od šibkih, ohromljenih, bolnih ali trpinčenih teles. Zgodba vsakega svetnika je velika drama, velika pripoved o neizmernem upanju in predanosti idealu.
Njihovo življenje je bilo po večini nevredno … bedno, revno, polno bolezni, tragike, nasilja ali trpljenja. Vendar očitno, da kot je zemeljsko v njih umiralo, tako je, na drugi strani, raslo sveto – vredno in Bogu-podobno.
Staro življenje je zamiralo in dajalo prostor novemu. V njih.
Verjetno so morali umreti za življenje, da bi zaživeli za smrt.
Ni komentarjev:
Objavite komentar