Blagor vsem, ki so sveti

Svetništvo je ideal. Svetilnik bližine popolnosti, ki je postavljen za zgled vsem vernim. Niti ni toliko pomembno komu in zakaj se priznava vzvišena bližina Boga. Gospod ve kdo je tisti, ki "prihaja iz velike stiske", tudi če mu nek čas ali okolje tega ne priznavata. Za iskanje popolnosti to tudi ne sme biti pomembno. Kar želi biti popolno, ne išče zadoščenja, se ne kaže da bi doživelo priznanje, ampak zgolj deluje - živi za popolnost.
Prepoznati popolnost je pravzaprav paradoks; kdo jo lahko prepoznava razen Boga, ki je sam popoln, -vse drugo je nepopolno. Prav zato imamo svete. Ti so stremeli k popolnosti. Predali so se idealom in jih skušali doseči. Pri tem so postali drugačni – skrajni, kar ekstremni. Vsekakor neposlušni in neprilagojeni svetu, -neukročeni za zemeljsko, zazrti v večno in predani idealu. Njihovo življenje je postalo kot molitev, darovanje.
Bili so ljudje kot mi, nič drugačni. Razlika je le v tem, da je njihovo bivanje postalo smiselno ... Pa bo kdo rekel: "Ja … kaj, a naše življenje torej ni smiselno?" Res ni, če ga sodimo le kot življenje, če ga ne opremimo s presežnikom. Z nečim več.
Kaj pa sploh je življenje? Privajanje, prilagajanje, navajanje in odvajanje, iskanje, izgubljanje, ustvarjanje, razdiranje, dajanje na kup, odtekanje med prsti … skrb za učenje, skrb za delo, skrb za otroke, skrb zaradi skrbi … večno čakanje na čas, ki še prihaja in upanje na dogodek, ki je skrit prav v tem času …
Svetniki so ta krog presekali, presegli … iznašli ali zgolj izluščili so pravi smisel in mu sledili. Izvolili so si najboljši del, ki jim ne bo odvzet. Iskali so smisel in ga našli. Seveda ne v življenju, seveda ne zbiranju in nabiranju, seveda ne v tolažbi ali omami, seveda ne v hrepenenju ali iskanju … našli so ga v predanosti, v odločnih dejanjih vere, ki je bila neskončno močnejša od šibkih, ohromljenih, bolnih ali trpinčenih teles. Zgodba vsakega svetnika je velika drama, velika pripoved o neizmernem upanju in predanosti idealu.
Njihovo življenje je bilo po večini nevredno … bedno, revno, polno bolezni, tragike, nasilja ali trpljenja. Vendar očitno, da kot je zemeljsko v njih umiralo, tako je, na drugi strani, raslo sveto – vredno in Bogu-podobno.
Staro življenje je zamiralo in dajalo prostor novemu. V njih.
Verjetno so morali umreti za življenje, da bi zaživeli za smrt.