Slava ji.

Končno je le uspelo. Prizadevanja so se začela že pred stoletji, nadaljevala v komunizmu in triumfirala z novim predlogom družinskega zakonika.
Vas zanima, kaj je po novem torej družina? Takole gre … "Pojem družine je v predlogu zakonika zastavljen širše … saj za družino štejejo tudi nekatere skupnosti življenja otroka z odraslo osebo, ki ni njegov roditelj ali posvojitelj, pod pogojema, da v skupnosti vlada individualni (dolgo)trajni odnos skrbi odrasle osebe za otroka in da je ta skupnost tudi pravno blizu družinski skupnosti staršev in otrok, to je, da gredo po pravu odrasli osebi v razmerju do otroka določene pravice in dolžnosti, ki jih imajo sicer starši v okviru starševske skrbi. Zunajzakonska skupnost je družinsko pravno razmerje. Zakon priznava dejansko razmerje moškega in ženske ter dveh oseb istega spola, ki nista sklenila zakonske zveze, če so izpolnjeni predpisani pogoji in ga uredi s tem, da veže nanj določene pravne posledice, pravice in dolžnosti." Družine poročenih moških in žensk torej ni več. Likvidirana je, suspendirana, dobila je rdeč karton ali če hočete, brco v rit. Očitno nikomur več ne pride prav, vsem je le v breme, krati nam svobodo in nas sili v formalizme, s katerimi imamo potem itak samo težave. Dejstvo pa je, da predlagani družinski zakonik nima prav nobenih družinskih izhodišč ampak kvečjemu zgolj skrbniška. 300 členov se praktično ukvarja z enim samim vprašanjem, in sicer skrbjo za otroke. To je trenutno tudi edini državno priznani smoter družine – z državno pomočjo torej prebrodimo 18 let, da otroci postanejo polnoletni in se vrzimo na kosovni odpad. Zapisano je namreč, da "starševska skrb preneha s polnoletnostjo otroka, to je, ko dopolni 18 let, ali če otrok pridobi popolno poslovno sposobnost pred polnoletnostjo." Država torej potrebuje zakonce (ha, ha … kaj je že to?) le še za skrb za otroke, sicer namerava kar sama poskrbeti zanje. V ta namen si je pripravila inštrumentarij, ki ga sestavljajo ministrstvo, centri za socialno delo, sodišča in po novem še družinski mediatorji. Skratka, za vse je poskrbljeno. Osemnajst let se država zanima, kaj se dogaja med ljudmi, potem pa ne več. Razmerja med dvema človekoma, ki v družino vložita ves svoj mladostni in življenjski potencial, predlagatelj opiše z enim stavkom: "Zakonca se morata vzajemno spoštovati, si zaupati in medsebojno pomagati. " In to je vse. Sploh ni nujno, da se imata rada – kot kakšen pravilnik uradnega obnašanja zaposlenih v banki. Nihče ne razmišlja več o tem, da morda ljudje od svojih družin še vedno kaj pričakujejo, tudi če so otroci starejši od 18 let in da so družinske vezi morda še vse drugega, kot le poln hladilnik, garderobna omara in žepnina. Nikomur se ni zdelo potrebno poudariti družine kot temeljnega gradnika družbe, katerega pomen je nesporno večji, kakor na primer, varstvo podjetniške pobude, ločitev Cerkve od države ali par hektarjev zemlje ob slovensko – hrvaški meji. Nobene svetosti ali vsaj deklarativne opredelitve o več-vrednosti zakonske zveze za katero se vendarle trezno odločata dva odrasla človeka ni; včasih se je reklo "za vse življenje", danes pa … ha, ha, ha – priporočena je notarsko overjena predporočna pogodba z obveznimi in neobveznimi vsebinami … "Ženitna pogodba je pogodba, s katero se zakonca dogovorita o vsebini njunega premoženjskega režima, ki se razlikuje od zakonitega. V njej lahko sporazumno uredita tudi druga premoženjska razmerja za čas trajanja zakonske zveze, kot tudi za primer razveze." Torej, nič ni prepuščeno naključju ali bognedaj celo ljubezni. Dva advokata torej skleneta pogodbo za določen čas in če je treba jo bosta tudi razdrla. Nobene obljube, predanosti … zaupanja – nekaj velja le še papir in štempelj.Pri takšni popotnici, predlagatelj, seveda brez slabe vesti, določi da je "zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, vendar pa ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Taka skupnost ima v razmerju med njima enake pravne posledice po tem zakoniku kot če bi sklenila zakonsko zvezo; na drugih pravnih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Zunajzakonska skupnost je ne glede na čas trajanja tudi življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, če se jima je rodil skupni otrok, oziroma če sta v času trajanja te skupnosti posvojila otroka." Vse je torej enakovredno, vse je dopustno, nič ni kaj bolj smiselno, naravno, etično ali zgolj priporočljivejše od drugega. Nobenega pomena družine kot temeljne človeške vrednote ni več; včasih se je reklo "moža in žene", danes pa "je predlagatelj življenjsko skupnost dveh oseb istega spola v celoti pravno uredil kot zakonsko zvezo, z vsemi pravnimi posledicami, kot so določene s tem predlogom zakonika za zakonsko zvezo ženske in moškega. Predlagatelj namreč ocenjuje, da ni nobenega stvarnega razloga, neosebne okoliščine, ki bi narekovala drugačno pravno ureditev z drugačnimi pravnimi posledicami. " Torej nič več "lubček pa lubica", zdaj je tu on z njim in ona z njo. Pa samo blekni kaj proti isto-spolnim če upaš, vsi so povezani bolj kot žlahta – prava tajna obveščevalna služba. Povsod so, vse vedo in tako držijo skupaj, da tudi voda ne steče skozi. Pa še sami niso nič krivi. Predlagatelj je namreč zanje ugotovil, da je "spolna usmerjenost nedvomno ena izmed osebnih okoliščin … ki pomembno opredeljuje posameznika, vpliva na njegovo življenje in ga tako kot okoliščine, kot so npr. rasa, spol, rojstvo, spremlja vse življenje. Zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost dveh oseb istega spola ima torej enake pravne posledice, kot zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost dveh oseb različnega spola tudi v razmerju do otrok v postopku posvojitve. Predlagatelj pri tem namreč ne vidi stvarnega razloga, ki ne bi temeljil na osebni okoliščini, to je spolni usmerjenosti, zaradi katerega te posvojitve ne bi smele biti dovoljene." Istospolna usmerjenost je torej definitivno popolnoma normalna, neodvisna od posameznikove volje in za takšne zveze pri nas končno ni nobene omejitve več. Istospolno usmerjen se torej rodiš, tako kot na primer skodran - nič si ne moreš, takšen pač si. In ker je tako, in ker iz popolnoma krivično bioloških razlogov takšni (moški) partnerji ne morejo imeti svojih otrok, ker moški pač zaenkrat še ne rodimo, je predlagatelj izumil genialno rešitev in istospolni zdaj lahko celo posvojijo otroka, saj se vendar ugotavlja, da "otroci v svojem pravnem položaju ne smejo biti deprivilegirani zaradi spolne usmerjenosti njihovih staršev." Tako je torej tudi po tej plati vse v najlepšem redu … država se zanese, da starši, ki v bistvu sploh niso starši "delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ob upoštevanju njegove osebnosti in želja, ter svojim otrokom omogočajo zdravo rast, skladen osebnostni razvoj ter usposobitev za samostojno življenje in delo." Odrasli, ki bodo otroštvo preživeli v istospolnih skupnostih, bodo kajpak v celoti enakovredno dojemali pomen odnosov med moškimi in ženskami in pomen družine, kot tradicionalne skupnosti na kateri je zgrajena družba.Predlagatelj nadalje ugotavlja tudi da "družino ustvarja otrok. Če ni otroka, ni družine. Življenjska skupnost moškega in ženske brez otroka ne pomeni družine, ne glede na to, ali gre za zakonsko zvezo ali za zunajzakonsko skupnost. Za pojem družine ni potrebno, da gre za življenjsko skupnost otroka z obema staršema. Zadostuje, da živi otrok z enim roditeljem ali posvojiteljem, oziroma z eno odraslo osebo, ki zanj skrbi in ki ima do otroka po zakonu pravice in obveznosti." V isti sapi pa izvemo tudi da "družine ne predstavlja življenjska skupnost starih staršev z mladoletnim vnukom, oziroma skupnost odraslega sorodnika z mladoletnim sorodnikom, četudi odrasli sorodnik individualno in trajno skrbi za mladoletnika, kajti med sorodniki, ki niso v razmerju starši – otrok, po našem pravu ni nobenih pravic in dolžnosti, niti dolžnosti preživljanja." Lepa reč torej – enostarševske, istospolne in izvenzakonske družine so za državo družine, kot se šika, če pa vnuk živi s starimi starši, ki so velikokrat boljši očetje ali matere kot originali, pa to ni nobena družina.No, kaj pa vem, saj vse morda le ni tako črno-, predlagatelju se je namreč, med drugim zapisala tudi hrabrilna misel, in sicer da "država s sistemom vzgoje in izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva ter svetovanja omogoča ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno partnersko in družinsko življenje, pomaga pa jim tudi reševati probleme v medsebojnih razmerjih in v razmerjih do otrok." Bojazen za družino je glede na navedeno bržkone le preuranjena, saj bodo torej sedanje in bodoče rodove, ki bodo peljali slovensko družbo, k družinskim vrednotam, namesto starševskega zgleda spodbujali kar učitelji, pa zdravniki ter seveda svetovalci na centrih za socialno delo in jasno, če pa kaj ne bomo razumeli, pa le brž stecimo k družinskemu mediatorju ali pa še enkrat natančno preberimo predporočno pogodbo … Upam le, da matičarji ne bodo preobremenjeni.