Pride, spet ... mali Bog, ki je naš veliki Bog. Nastopil je v hlevu, kot zadnji in vstopil v nas, kot prvi. Tisti, ki nas sprejme, tako kot mi sprejemamo njega. Prav tam, v srcih ... v naših osebnih tabernakeljčkih. Stopil je v resnične razmere, ne idealne ali posebej pripravljene. Daleč od idile, brez kaminov, lučic in darilc. Stopil je v samo stisko. Takoj je začel tam, kjer je bil najbolj iskan. Pri ubogih, a tako bogatih usmiljenja, pri nemočnih, a tako trdne vere.
Ni prišel vonjat cimeta ali poslušat božičnih pesmic. Sploh ni prišel gledati lepote. Ni ga zanimala. Prišel je razsvetlit temo in vnesti upanje v bedo tega sveta. Prišel je kazati pot rešitve. Pot upanja za vse. Njegova pot je bila tako preprosta in prašna, pa je bila vendar postala pot upanja za mnoga revna srca. Naše poti so široke in gladke, a peljejo le k nadomestkom, ker sploh ne razumemo več pravih vsebin. Ker raje kupimo, kot pa, da bi pobrskali po svojem.
Bogati in oblastni ga že takrat niso mogli ne razumeti in ne prenašati. Danes smo bogati in oblastni mi sami.
Ali ga sploh hočemo takšnega, kot je prišel?
Ali ga sploh pričakujemo takšnega, kot je odšel? Ali sploh še vemo, kaj nam je hotel povedati?
Ni komentarjev:
Objavite komentar