A se zavedate, da nekateri pravkar začenjajo? V tem trenutku. Nam, ki smo svoj prvič morda doživeli že zdavnaj, so se ti občutki kar podrobili. In vendar, po vogalih še vedno najdemo kakšne koščke, ki dajo priokus negotovosti, tresočih se kolen in potnih prstov. Bodimo spoštljivi in prizanesljivi. Nisem še doživel mogočnega ali posebej prepričljivega začetka. Vsi imajo v sebi nekaj drobnega, zatikajočega se, celo zbeganega. Pa vendar - nad njimi plava koprena magične omame, ki ostane nad spominom še desetletja. Ali morda takrat še toliko bolj? Kdo ve zakaj? Spomin zapeče v sebi prizore in poglede, soj svetlobe ali vonj prostora, oblike ali odnose. Redko naslove ali vsebine. Ti niso pomembni, ne zarežejo tako v mehko. Ostane zgolj lastno doživljanje, obdrži se drgetajoč občutek v notranjosti, ki se ga nisi mogel otresti. Večno živ je spomin na napakico, ki je morda nihče ni niti opazil, tebi, ki si pa pilil in pilil, pa se seveda zdi strašna.
Prvi sad je prav poseben. Od nekdaj je svet in včasih je bil celo podarjen. Naj takšen tudi ostane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar