Hvala Ti dobri Bog, za to leto. Izgleda, da ga bom preživel in priznam, da mi ničesar ni manjkalo. Žal mi je edino, da ljudje niso preveč zadovoljni z njim. Eni rečejo, da se ga ne bodo spominjali po ničemer posebej, druge je celo razočaralo, prav zadovoljnega še nisem srečal.Kakorkoli, pripeljalo se je do konca, umika se novemu. Tako se vsaj reče ... seveda ni ničesar konec - niti se nič ne začne. Dan se umakne noči, ura minuti, preglejmo še enkrat slike na koledarju in ga zamenjajmo. Nove pokrajine, nova idila na steni, ki bi jo bilo dobro že prepleskati. Saj jo bom ... verjetno.
Konce in začetke praznujemo najbrž zato, da se ohranjamo v pričakovanju. Kot plovba v bližini obale. Držimo se meje, da ne bi utonili v odprtem morju enoličnosti in rutine. Tudi brez tega bi se dalo preživeti, vendar bi bilo obupno. Bral sem, kako težko puščavniki ali ljudje, ki izgubijo stik z družbo, računajo čas. Računanje časa zahteva izredno disciplino in doslednost. Zlahka se zmotiš ...
Še lažje pa se zmotiš v vsakdanji uporabi svojega časa ... včasih ga pustiš kar odteči in ti za njim ni niti žal ...
Leto je torej šlo ... zakaj že?
Ni komentarjev:
Objavite komentar