Imeti mnenje

Vsak ima nekakšno mnenje o vsem. Tudi če nekdo nekaj označi z "o tem ne vem nič" ali "to slišim prvič", je to prav to. Mnenje. Pa saj ima pravico.

S tem, da nič ne poveš, poveš na primer, da neka stvar ni dovolj pomembna zate, da bi jo poznal. Daš vedeti, da se s tem ne ukvarjaš. Zadeva je lahko tudi pomembna pa vseeno s tem, ko se o njej ne opredeljuješ, pokažeš svojo odmaknjenost, lahko celo vzvišenost nad tem s čimer se nekateri ukvarjajo.

Topografija dojemanja pomembnosti okolja in dražljajev, ki prihajajo nad nas je zelo ukrivljena, in, kar je najvažnejše, nam zelo lastna, osebna. Lahko se ponekod ujema z drugimi, ni pa nujno, lahko tudi povsem beži mimo drugih. Vsaj navidez.

Seveda se lahko v svojem svetu zelo motiš, ker mu preprosto preveč zaupaš. Del okolja si vedno namreč tudi sam. Hočeš, nočeš. Tu si. Zate velja prav tako, kot za druge. Spotikaš se med izohipsami nekih tujih prostorov in z nepriznavanjem njihovih zgostitev izkazuješ le svojo kratkovidnost. Nerazumevanje.

Mnenja drugih so pomembna, bolje jih je poslušati - ne nujno tudi slišati, poslušati pa le.

Kmetija se je končala - ni me zanimala. Res. Pravzaprav mi je šla na živce. Imel sem občutek, da je nevzgojna in, da na splošno slabo vpliva. Zmagali so največji spletkarji. To preprosto ni tisto, kar bi si želel. Temu preprosto ne zaupam in ne maram zaupati. To se dejansko lahko tudi ne bi dogajalo.

Žena je vse spremljala in mi poročala. Zanimala so me zgolj njena poročila. Dogajanje ne.

Mogoče ga nisem razumel. Lahko, da bi ga moral.