sreda, 23. december 2009

Kriza neke obrti

Mojster piše: "V Sloveniji obstaja velik problem. Problem zaupanja. Zaupanja v temeljne institucije in službe, ki definirajo državo in družbo."
Mojster ima, za moje pojme, žal tokrat prav. Tako nizkega ugleda, kot ga imajo danes inštitucije in ljudje, ki naj bi delovali v javnem interesu, se ne spomnim. Spomnim se, na primer, vsaj na videz slabših časov, ko smo še pokali vice iz Dolanca in Kardelja, pa predsednikov vlad nekdanje juge (Milka Planinc …, jao!)... Mimogrede; ne morem se spomniti nobenega vica na račun Tita. To očitno ni bila fora in zgleda, da še zdaj ni …
Hočem povedati, da smo se vedno nekako zezali na račun top politikov, vendar je bilo to nekoč drugače. Inštitucije, ki so jih vodili ali zgolj predstavljali, so kljub njihovim navideznim šibkostim in človeškim pomanjkljivostim, dajale vtis zanesljivosti. Ni se tako dvomilo v funkcioniranje uprave, pa kakorkoli že bila spolitizirana in skorumpirana; po moje dejansko še bolj ali celo na bolj ponižujoč način kot sedanja. Zdaj političnih vicev praktično ni, vsaj meni jih nihče ne pripoveduje (mogoče tisto o gobah in Jelinčiču). V glavnem. pa zdaj poslušam samo še kritike, negodovanje in celo žaljivke na račun funkcionarjev.
Zanimiv paradoks …? Mislim, da se toliko ljudi, kot prav zdaj, še nikoli ni iskalo v politiki, pa ima, kljub temu, da je očitno participacija v njej, še vedno zaželjena, prizvok slabšalnice, skorajda žaljivke. Ali pa morda prav zato?
Politika je postala odkrit sinonim za trud za korist, brez truda, brez šol, brez dela, brez izkušenj, brez moralnih karakteristik, brez potrebnih znanj – zgolj povzpetništvo po vezah in na osnovi članstva v nekakšnih strankicah … Ljudem, ki niso aktivno zraven, se je preprosto zagabila, politično delo je pokurilo sleherno javno simpatijo in vtis predanosti skupnim ciljem. Postalo je obrt, katere primarni namen je korist za tiste, ki se ukvarjajo z njo, na videz brez ambicije po gradnji boljše družbe. In tudi volitve, kot veliki sejem demokracije, so v očeh javnosti zgolj potratna in neresna parada kljukcev, ki se skušajo dvigniti na račun navideznih slabosti drugih.
Politika je postala posel, ne poklic. Glavna skrb današnje politike je javna podoba, imidž, nastopi - treba se je pojavljati in suvereno razlagati tisto, kar bi ljudje radi slišali. Operativa je prepuščena strokovnim službam in najemnikom, politiki bi se radi zgolj pojavljali, oglašali s povzetki in usklajenimi stališči. Lep, čist in utečen posel.
Politika prav gotovo ni od včeraj in tudi Slovenci si je nismo izmislili. Prav gotovo ima bogato in razburljivo zgodovino, ki jbo še dolgo neizčrpen vir romanov. Politika je genski družbeni element, ki se mu ni mogoče izogniti, niti ni nobene potrebe, da bi se ji skušali izogibati. Misim, da bi jo bilo treba le utiriti, spraviti tja kamor pač sodi, postaviti na imenovalec javnega interesa.
Osebno mislim, da je strankarstvo preživeto do kraja. Združevanje ljudi pod zastavo, "kao" ideološke sorodnosti je zgrešeno. Ljudje preprosto mislimo s svojimi glavami in ocenjujemo dogajanja tako, kot jih razumemo, zakaj bi torej moral, na primer jaz zagovarjati slabe ideje nekoga drugega, samo zato, ker sva pač v isti stranki. No, verjetno zaradi konkretnih koristi, kajpada. Torej, zadeva že v osnovi nima nič opraviti z boljšo družbo, kvečjemu z boljšim statusom nekoga v njej.
In predlog ...
Sprememba ustave in ukinitev strankarskega sistema. V bistvu ukinitev financiranja političnih strank. Kdor se čuti sposobnega in kvalificiranega za opravljanje javne funkcije, naj pač kar sam ali v okviru samostojne civilne pobude, zbere določeno kvoto podpisov in kandidira na volitvah.
Enostavno, da bolj enostavno ne bi moglo biti.
No ja ... v bistvu še veliko prezakomplicirano za ta svet ali vsaj leto, ki prihaja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)