Osnovno in večno vprašanje medgeneracijskega sobivanja ali, če je komu ljubše, socialnega sistema človeške družbe, je skrb ene generacije za drugo. Vsi, ampak resnično, prav vsi, smo slej ko prej ali natančneje, prej in slej, koristniki prastarega in dejansko edinega možnega dogovora med generacijami. Gre za vprašanje skrbstva, preživljanja … varnosti prvega in kakovosti zadnjega človekovega življenjskega obdobja. Aktivna generacija je vedno in v vseh človeških skupnostih prevzemala vlogo skrbnika naslednje in predhodne generacije. Prav tako smo bili tudi tisti, ki se trenutno štejemo za aktivno generacijo, nekoč breme generaciji naših staršev in bomo, v povprečju seveda, nekoč spet v breme generaciji naših otrok. Tako je pač vedno bilo in drugače sploh ne more biti. Vendar, glej zlomka, ta reč, ki bi po pričakovanju, tudi pri nas morala funkcionirati še bolje in zanesljiveje, kot marsikatera druga, postaja predmet polemik in vzrok boleče razhajajočih se mnenj.V čem je pravzaprav težava? Kajpada v razkoraku, ki nastaja med potrebami na eni strani in možnostmi na drugi ali natančneje med dogovorjenimi pravicami enih družbenih skupin in sredstvih, ki jih za zagotavljanje teh pravic morajo proizvesti druge družbene skupine. Če malo pobrskam po spominu, se mi ta debata pravzaprav ne zdi nič kaj nova, mislim, da se v takšni ali drugačni obliki pojavlja že od pamtiveka. Tudi v socializmu, po katerem se nekaterim še zdaj solzijo oči, so se spraševali, kje dobiti sredstva za zapiranje pokojninske, zdravstvene, invalidske blagajne … Vedno je bila v zraku neka napetost med tistimi, ki prejemajo in tistimi, ki dajejo. Debate, pa se, kajpak ostrijo premo-sorazmerno s siceršnjim gmotnim stanjem ali vsaj splošnim mnenjem o tem, kakšno to stanje v resnici je. In v tem trenutku je, vsaj pri nas, očitno oboje, tako dejansko gmotno stanje, kot mnenje o njem, na jako nezavidljivi ravni.
Sprašujem se zakaj je tako?
Zadeva je po svoje očitno tako enostavna, pa vendar težko obvladljiva. Jaz se običajno, če ne najdem prave razlage nekega družbenega pojava, zatečem k razumevanju funkcioniranja primitivnih, rodovnih skupnosti. Po mojem globokem prepričanju, smo ljudje socialno družbeno okolje v zadnjih nekaj tisočletjih, neznosno zakomplicirali in onesnažili, pri tem pa osebno razumsko ali čustveno bore malo napredovali. Iz tega torej sledi logičen sklep, da se tistega, kar družba potrebuje za socialno funkcioniranje še vedno dovolj zadovoljivo lahko naučimo tudi od kakšnega plemena na Novi Gvineji ali morda celo kakšne razširjene Romske družine. Seveda tudi pri naših Romih ne gre več brez socialnih intervenc "urejene" in "pismene" družbe.
Kaj je torej socialna značilnost medgeneracijskih odnosov v nekem plemenu?
Po mojem mnenju, prav gotovo v prvi vrsti dejstvo, da vsak član plemena, ki je sposoben delati, to tudi počne. Torej dela! No, če se posebej ne ukvarjamo s skrbjo za otroke, ki so dejansko še vedno v pretežni meri na vzdrževanju staršev in manj skupnosti, pa je starejša generacija v celoti na plečih cele družbe. In pazi, kakšen paradoks? Ugotovimo, da potemtakem, v primerjavi s plemenom, živimo izjemno potratno. Pleme si enostavno ne more dovoliti odpisa recimo, ene tretjine izkušenega in ne-iztrošenega proizvodnega človeškega potenciala, preprosto iz razloga, ker je formalno dosegla zadostno in pavšalno določeno kombinacijo starosti in delovnih let. In kar je še hujše, "moderna" družba takšen delovni agregat, ne samo da odpiše kot odslužen ampak si na ramena naloži še njegovo vzdrževanje.
Da se razumemo – ne razmišljam o dvigovanju starostne meje in o korekcijah prispevnih stopenj itd., kot čarobnem receptu za rešitev iz težav, ki se jim približujemo. Dovolj je, da to počne že država. Razmišljam o smiselnosti sistema, ki upokojuje mladeniče, potem pa vije roke, ker jih ne more spodobno vzdrževati.
V svetu, pa tudi pri nas je moderno govoriti o vzdržnem in trajnostnem razvoju planeta, prometa, okolja …, pa o prehranski ali energetski samooskrbi nekega območja … Z drugimi besedami, spogledujemo se s temeljnim izhodiščem in idealom neke stare, ruralno pogojene ekonomije, torej neodvisnostjo. Lastna zemlja, lastna delovna sila, lastno seme, lastno gnojilo … in baje to lahko celo funkcionira.
Zakaj nihče ne govori o moči socialne samooskrbe neke družbe? Že zdaj se pokojninska blagajna dopolnjuje z špekulativnimi donosi, za katere skrbijo paradržavni premoženjski skladi. Torej je lastne družbene akumulacije premalo, kar je tudi povsem logično, ker ljudje za svoje preživetje morda strnjeno delajo le še eno petino življenja.
15 let dela neto naj bi bilo torej dovolj za 75 let življenja. Težko verjeti ..?
Mislim, da bi morali pokojninski sistem dolgoročno liberalizirati in ne skromnega paketka še bolj zavijati v državni celofan, da bo izgledal vrednejši.
Na pokojnino bi moral začeti misliti vsak sam že takrat ko dobi prvo plačo. Gre za varčevanje za "stara leta" in to je vse. Upokojiš se lahko, kadar dovolj privarčuješ ali pa ne moreš več delati. Država ti pokojnine ne garantira, upravičen si do socialne pomoči in to je zopet vse.
Še dodaten paradoks je pa ta, da tako dejansko že delamo tudi sedaj, torej podarjamo prispevke pokojninski blagajni iz katere ne bomo nikoli niti približno dobili toliko, kot bi, če bi ta denar nalagali na banko in pač delali dokler bi lahko. Sistem, ki se zategadelj ni nič spremenil že 30 let nas še vedno "posiljuje z obveznimi prispevnimi stopnjami" in "prostovoljnimi dodatnimi vplačili", na drugi strani pa si upokojenski lobi lahko jemlje celo državo za talca in zase zahteva status quo tudi takrat, ko gre vsem drugim slabše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar