Z znancem sva se, ob letu, spet znašla ob isti obloženi mizi in ko sva najina prebavila, končno le nekako zaposlila z izborom ubitega živalstva in kuhanega rastlinstva ter zmerno omočila z ravno prav hrapavo modro frankinjo, sva se, namesto, da bi bila zadovoljna, da sva v teh časih sploh še živa in celo sita, raje lotila brezupne primerjave najinih pogledov na prihodnost nacionalnih držav. Debato je, v bistvu sprožil tretji, ki se me je drznil vprašati, kakšen bo, po mojem, čez 50 let Bližnji vzhod. Ker po pričakovanju, nisem rekel, da me to pač ne briga, ampak sem želno izkoristil priliko za "atak na zgodovino", se je raje hitro oddaljil in pridružil konkurenčni debati o nekem škandalu, ki jo je načel njegov desni sosed. No kakorkoli, -moj omenjeni levi znanec, ki je pravzaprav precej "desen", se je le pustil sprovocirati in tako sva se že kar uvodoma, brezglavo zapletla v primerjavo dveh testnih držav, in sicer Kuvajta in Kitajske, z namenom, da bi morda sestavila možen scenarij, ki nama bo odgovoril na prihodnjo usodo, kajpak, ljube nama Slovenije. Primerjalni državi je izbral on. Ne vem sicer zakaj, vendar se, v velikem veselju nad dejstvom, da končno imam sparing-partnerja, nisem trudil iskati še kaj bolj eksotičnega.
Obe omenjeni državi imata, vsaj zame, dve zanimivi skupni značilnosti. Začneta se na K in v nobeni še nisem bil. Kot vsakemu, ki je imel zemljepis vsaj štiri, mi je seveda jasno, da gre tudi sicer za zelo različni družbi. Kuvajt je tradicionalna plemenska družba, ki ima pač "srečo", da je njeno ozemlje bogato z naftnimi nahajališči, to pa omogoča vladajoči eliti in posredno tudi ljudem zavidljiv standard. Nacionalno je nedefiniran, očitno multietničen, vendar predvsem na račun priseljevanja delovne sile. Po tej plati bi lahko bil tudi del katere od večjih sosednjih držav, kar je Irak, mimogrede že tudi poskusil realizirati.
Kitajska zgodba je seveda čisto nekaj drugega. Gre za generičen multietnični imperij iz katerega bi lahko nastalo vsaj kakšnih sto Kuvajtov. To, da obe državi sploh obstajata v istem zgodovinskem trenutku je, po svoje, težko razumljivo in meni kaže zgolj na velik razpon možnih družbenih življenjskih oblik.
In kaj bi to lahko imelo opraviti s prihodnostjo, še zlasti slovensko, če seveda zanemarimo splošno dejstvo, da so vsi cvetovi prihodnosti že v semenih sedanjosti? No, -morda nič, po moje pa se vseeno lahko tudi kaj naučimo. In sicer, če že drugega ne, si morda spet utrdimo spoznanje, da je inštitut države, kot ga poznamo v tem trenutku, popolnoma umetna tvorba, nevezana na kakršenkoli naravni pojav, ki bi dejansko zahteval njen obstoj. Ta inštitucija je, zgodovinsko gledano, smiselna zgolj tako dolgo, dokler služi interesom lastnega prebivalstva. Če uspemo prežvečiti to misel, potem lahko ugotovimo tudi, da je simbologija, protokol, domoljubni fetišizem ali oh in sploh, ves cirkus, ki spremlja poistovetenje neke narodne ali plemenske pripadnosti posameznika s takšno upravno-politično tvorbo, dejansko brez veze. Primerljivo ali celo koristneje bi bilo, na primer, iskanje skupnih interesov prebivalcev sveta, ne glede na rasno ali etnično pripadnost. Povedano drugače - manj se moram truditi in lahko sem dosti bolj pošten, če hočem, na primer, najti podobnosti med mojim življenjem in življenjem nekega Hana ali Beduina, kot pa, da se trudim iskati razlike. Pač enostavno verjamem v univerzalni smisel človeškega življenja, ki ga je možno izluščiti iz fenomena obstoja kogarkoli, zgolj z potrpežljivo redukcijo etničnih, nacionalnih, religioznih in nenazadnje tudi socioloških razlik, ki jih vlečemo za sabo ali pa se, še raje skrivamo zanje, ko nam to pač tako ustreza.
Takšno sklepanje me seveda niti ne more pripeljati do drugačnega zaključka, kot je, da je poza in samopoklicanost države, ki hoče vse urediti, kontrolirati, obvladati, postaviti pod skupni imenovalec, poenotiti ali ukiniti drugače misleče oziroma bivajoče, -preprosto preživeta, povožena in utesnjajoča in, da takšna postaja koncentracijsko taborišče lastnih udov. Centraliziranost oblasti je, vsaj zame, opravičena le s primerljivo dobrobitjo vseh prebivalcev. Pri tem se seveda nikakor ni mogoče izogniti tehtanju med koristmi večine in manjšine sobivajočih v nekem lokalnem okolju, vendar se pri imperijih, kot je na primer Kitajski, to lahko tudi popolnoma izrodi v grobo zanemarjanje ali tektonsko zatiranje več-miljonskih skupin na račun kvazi-poenotenja nekega političnega stvora iz delavnice profesorja Frankensteina. Na drugi strani, pa recimo Kuvajt, tak kot je, vsaj zame prej predstavlja neke vrste državni sindikat ali interesno združenje svojih članov, ki pod njegovo zastavo uresničujejo svoje interese. No, res da morda le preslabo poznam razmere v konkretni državi in jih idealiziram; vseeno gre zgolj za študijski primer kako lahko človeštvo funkcionira tudi na nekih drugačnih osnovah, kot le na združevanju, ki genetsko izhaja iz netolerantnosti do razlik in vrtenju neke velike, nepotrebne mašine pod skupno zastavo.
Priznam, da je stopnja iluzionizma v mojih pogledih na svet, ki bi moral biti torej narejen po meri ljudi, -kar pač ni: prav lahko tudi premosorazmerno povezana s številom predhodnih zdravic. Pa vendar - naša in verjetno vsa evropska družba je, po moje, že dosegla stopnjo, ko se lahko, med drugim tudi vpraša, koliko države sploh potrebuje in kako bi se dalo skupne potrebe ljudi morda učinkoviteje servisirati na lokalnem ali regionalnem nivoju?
Prihodnost držav vsekakor ne more biti v risanju zemljevidov v merilu ena proti ena, ampak kvečjemu iskanju zveznih prehodov med skupinami, ki jih sestavljajo. Svetov je zaradi mene, lahko tudi tisoč, pa nič ne de, ker vem, da so slej ko prej, vsi enaki.
No, -potem so prinesli še neke polnjene hruške v čokoladi in sladoledu ... in svet je bil, za tisti večer, torej rešen ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar