Priznam, učil sem se lagati. Res pa, da pri samem mojstru ...In to vrhunskem ... igralcu, namreč.
Kje drugje, kot v pra-domovini vseh plemenitih laži ... gledališču, jasno.
Veselko naredi iz nič vse. Uporablja samo sebe. Dodatki so mu nepomembni in nepotrebni. Povsem dovolj si je sam. Obvlada vsak prostor, v katerega stopi in si ga prilasti z gledalci vred. Predstavo sestavlja sproti in igra kot inšpicient ali bolje gledališki fizikalec. Vzame, kar pač ima pri roki - predvsem gledalce.
Izjemna in njemu lastna je energija-, prava nora dirka ... nitro.
Pritisk na plin ne odneha niti za trenutek, zavor ne povoha, mogoče le nekoliko prilagaja položaj dirkalnika ovinkom. Če kdaj pa kdaj trešči v ograjo ali preorje bankino, nič ne de. To je pač dobrodošel del tekme. Saj zato ima občinstvo, da ga vozi na polno, jasno!
Za debelo uro nas je pritisnil na zadnje sedeže in nam potem le dovolil izdahniti. Divje!
Še zdaj se mi malo vrti ... res, ne lažem, čeprav zdaj znam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar