Kako bi bilo, če bi se v tem trenutku, vsi na svetu odločili in dobesedno ubogali našega Gospoda ter začeli razmišljati samo o tem, kako bi našim soljudem, partnerjem, otrokom, sodelavcem, sosedom, znancem in neznancem, celo tistim s katerimi se morda ne pogovarjamo ali pa jih ne maramo … zgolj služili. Torej, nenadoma se, iz čistega miru, prav vsi odločimo in stopimo v službo bolj ali manj bližnjega ter mu skušamo popolnoma iskreno zgolj pomagati, delati dobro, ga v celoti upoštevati ali celo "živeti" za njega. Recimo, da zgradimo svet, v katerem bo pojem "osebna korist" postal popolnoma zavržen, zanemarjen in slej ko prej pozabljen, približno tako, kot na primer postaja pozabljena "korist skupnosti pred osebno", če je kaj takega seveda sploh kdaj obstajalo.Kaj neki, bi se zgodilo? Morda bi svet propadel, družba ekonomsko razpadla, civilizacija zabredla v temine kaosa …? Mogoče, kaj pa vem?! Na prvi pogled, bi rekel, da skorajda ne kaže, da bi se človek spuščal v takšno tveganje, glasno razmišljam pa zaenkrat še lahko o čemer hočem.
Najprej naše družine. Kar precej bi se spremenilo. Odpadli bi, na primer vsi prepiri o tem, koliko kdo naredi ali prispeva za družino in koliko bi bil dejansko dolžan, pač po nekakšnih napisanih ali mogoče zgolj namišljeno kreativnih pravilih skupnega življenja. Preprosto ne bi imeli kaj zameriti partnerjem, saj bi se, tako kot mi, jasno, v celoti in iskreno predali želji, da bi ustregli nam in ostalim družinskim članom. Z nami bi tekmovali v tem, kdo bo, na primer: skuhal kosilo, pospravil kuhinjo, stanovanje, opral in zlikal, uredil okolico, vrt, sedel z otroki pri domačih nalogah, jih podil v kopalnico in posteljo ter jim bral pravljice, jih vozil na krožke in izlete, ne nazadnje zapravljal denar za izdatke in priboljške, varčeval za nov avto, stanovanje, hišo … Kar prelepo kajne?
Potem sledi naše gospodarstvo. Tu bi prišlo šele do velikih sprememb. Odpadli bi vsi prepiri med delavci, direktorji in predsedniki uprav ali nadzornih svetov o dobičkih, saj jih ne bi bilo. Zakaj neki? Vsi namreč delamo zato, da iskreno služimo drugim. Zase potrebujemo toliko, kolikor pač nujno potrebujemo, brez odvečnega luksuza. Kaj mi bo nov avto, saj je stari še dober? Pa tudi, če odpove, saj imam okrog sebe samo iskreno dobre ljudi; me bodo že peljali tja, kamor ne morem peš ali z vlakom. Odpadle bi bančne provizije, obresti na kredite, lahko bi, na primer kar razpustili borze. Zakaj bi špekulirali z dobički, če zanje nismo nič naredili in lahko spodobno živimo od svojega dela? Trgovci bi nam blago prodajali brez ekstra profitov. Vsi bi bili pošteni, kot otroci v zibelkah. Soljudi vendar ne smeš goljufati ali ožemati. In če pomislim še na vso policijo, varnostnike, sodišča in vojsko, ki jih ne bi bilo potrebno več vzdržati, mi pridejo skoraj solze v oči.
Poglejmo še v svet. Tu bi bilo šele zabavno. Vsi vojaki bi šli lahko lepo domov, puške in topovi pa v staro železo. Mamila bi nehali proizvajati in razpečevati, ljudem pač ne bi hotel nihče več škoditi. Prostitucije bi ne bilo več, zakaj le, saj vsi hočejo vsem samo dobro. Nikogar ne bi v nič silili, saj bi se vsi, kar sami od sebe trudili po svojih najboljših močeh. Vsi bi bili obzirni in strpni, stanovanj in avtov bi ne bilo treba zaklepati, saj nam nihče ne i hotel škoditi. Nobenih pijanih voznikov ne bi bilo na cesti, kako neki, vsem je vendar najpomembnejša varnost in dobrobit drugih.
Ah … krasni in ponižni svet, ki ga ne bo nikoli. Čisto dober za večerno premišljevanje?
Pa zaspimo v upanju, da se v neko jutro nekoč vsi prebudimo polni želje po dobrem …
Ni komentarjev:
Objavite komentar