Barack O. – Slovenec leta 2009

Komite za podelitev Nobelove nagrade je poskrbel za svojevrstno, sicer kratkotrajno, a vseeno ljubko poenotenje svetovne javnosti. Častitljivi organ Norveških akademikov se je namreč odločil, da nagrado za mir, za leto 2009, podeli Baracku Husseinu Obami II., 48-letnem pravniku iz Chicaga, začasno stanujočemu na naslovu 1600 Pennsylvania Avenue NW Washington, D.C. 20500 in trenutno zaposlenem na delovnem mestu predsednika Združenih držav Amerike, ki pa neuradno opravlja tudi funkcijo v. d. "vladarja sveta". Izbor nagrajenca je spoštovana inštitucija obrazložila z besedami: "for his extraordinary efforts to strengthen international diplomacy and cooperation between peoples". Kandidat je torej, v njihovih očeh, postal dovolj prepoznaven predvsem po izjemnih naporih za okrepitev mednarodne diplomacije in sodelovanja med ljudmi.
Vse lepo in prav. Pomemben človek dobi pomembno priznanje - korekt. Seveda je banalno, a ne povsem nepomembno, da ima nagrada tudi svoj finančni atribut, ki ta trenutek navrže približno dva neobdavčena milijona dolarjev, če se izražamo v valuti, ki je prvemu svetovnemu mirovniku verjetno vseeno ljubša od švedskih kron.
Zanimivo ob tej častni in po svoje veseli prigodi, je, da je, kot sem že omenil, potegnila za seboj enoglasje kritične svetovne javnosti. In sicer v mnenju, da si kandidat nagrade še ni zaslužil in najdrznejši so si dovolili kritizirati celo Kraljevino Norveško, češ da uporablja prestižno odličje v politične namene in se na ta način prilizuje Združenim državam. Bistveni pomislek dvomljivcev izvira iz dejstva, da je Obama predsedniški položaj zasedel šele januarja letos in do sedaj, menda ni storil še ničesar omembe vrednega, kar bi lahko odločilno prispevalo k miru na katerem od svetovnih žarišč. Nekateri namigujejo celo na to, da njegove začete ali izpeljane diplomatske aktivnosti, sploh ne opravičujejo napovedanih sprememb, s katerimi je v svoji bleščeči predvolilni kampanji tako navduševal množice in, da so zgolj logično podaljšanje nastavkov že znanih USA intervencionističnih politik. No, ena od nasprotujočih si resnic je baje tudi, da nagrajenec sam ni pokazal posebnega navdušenja nad veliko častjo, ki so mu jo izkazali Norvežani. Če nekoliko zlobno prisluhnemo odzivom na ta dogodek, in sicer tudi ameriškim, potem se niti ne čudimo, da ga čast ni ravno pahnila v evforijo.
Kajpak se v takšne polemike ne bomo spuščali. Odgovore o tem, kako srečno roko je imel slavni komite leta 2009, nam bo dalo časovno razdobje parih let, ki jih bomo, skupaj z nagrajencem, pač še skušali doživeti. Ta trenutek me bolj zanima obstoj sence zavisti ali celo neke vrste negativnega razpoloženja, ki se tako rada prikrade na plano, če nekdo prejme nagrado, za katero ga ljudje ne smatrajo upravičenega.
Ob tem se spomnim znanca, katerega žena je bila že pred desetletji razglašena za najbolj prijazno trgovko v nekem mestu. Lokalni trgovci so se takrat namreč odločili za nekakšno akcijo in ljudje so glasovali, kakor so pač glasovali. Zmagala je torej žena mojega znanca. Ženska je dobila neko nepomembno nagrado in bila gostja oddaje na lokalnem radiu. In to je bilo tudi vse. Seveda pa se je takrat tisto "pravo" šele začelo. In sicer zavist in podtikanja v pretežno ženskem kolektivu. Odnosi so bili porušeni, sodelavke so jo osamile in si izmišljale očitke. Preprosto ni šlo več, zadeve so se stopnjevale tako daleč, da je pustila službo, ki jo je sicer imela rada in se zaposlila v tovarni. Hja, zadeva je torej po svoje resna.
Kaj če kaj podobnega, kot našo prijazno prodajalko, zdaj čaka predsednika Združenih držav Amerike? Kaj, če bodo začeli kolegi predsedniki drugih držav, gledati nanj postrani in mu očitati vzvišenost in prepotentnost ter se mu izogibati? To pa niso heci. Kaj če se bo, na primer zdaj Rus čutil užaljenega, ker niti pod razno ne more priti do Nobelove nagrade, čeprav je, recimo učinkoviteje, uredil razmere v Čečeniji kot Američani v Iraku? Ali pa denimo Kitajec, kljub temu, da je v Tibetu ali med kitajskimi muslimani poskrbel za spokojen mir, ki ga Američani v Afganistanu ne bodo nikoli dočakali? Vojna je namreč vojna in zaključek vsake je mir. Tista bomba, ki poleg Talibanov pobije še nedolžne vaščane, je približno ravno takšno orožje, kot tista, s katero so na Kavkazu napadli šolo, v kateri so Čečeni na prvi šolski dan zadržali tisoč otrok kot talce. Zakaj je potem en svetovni borec proti terorizmu mirovnik, ostali pa imperialisti?
Hja, morda so pa Norvežani še bolj prebrisani, kot bi si človek mislil in so Obami nagrado kar lepo preventivno podtaknili že na začetku njegovega mandata, da ga bo potem ves svet lahko še osem let cukal za rokav-, saj veste …"ja gospod Obama, takšna dejanja se pa Nobelovcu že ne spodobijo …"
No, morda se je pa tudi v mašinerijo za izbor Nobelovega nagrajenca pritihotapil duh izbora Slovenca leta, ki samo štirikrat v zadnjih dvajsetih letih ni bil predsednik republike, vlade ali pa Milan Kučan.
Kakorkoli, ne sekiraj se Barack, čestitke morda ne bodo iskrene - dolarji pa.