Najbolj primerni za krivca …

Spet si je nekdo dal duška. Tokrat v Sobotni prilogi, temu proletarskemu predalu humanizma, ki ga spremljam že desetletja. Zame je vedno predstavljal nekakšen pojem odprtega trga dobrih idej in duhovitih zapisov in tudi zdaj me, v bistvu, ne razočara. Morda včasih le na novo preseneti. Kot me je tokrat, s svojo odkrito napadalnostjo na Vatikan, papeža, kardinala Rodeta in vse kar pač pride gospodu Borisu Ježu na pamet, ko zasliši besedico Cerkev. V članku "Dovolj kaznovani že z jutranjo mašo!" si je tokat privoščil pravo paleto bizarnih primerjav domnevnih vatikanskih interesov in ravnanj na območju Slovenije od katerih je gotovo paradna prav tista s "Petrograjskim puntom" iz oktobra leta 1917. Ta je namreč iz upora vojske in lumpenproletariata, pod genialnim vodstvom ruskega prekucuha Vladimirja Iljiča, prerastel v slavno oktobrsko revolucijo, za to pa zdaj popolnoma jasno vemo v kaj se je razvila v nekaj desetletjih. Pa niti ni pomembno v kaj se je razvila, dejstvo je, da se je izrodila v nekaj ob čemer se še danes veliko Slovencev, z gospodom Ježem vred, verjetno začne nervozno prestopati ali pa iskati izgovore in popolnoma odštekane paralele, njihovi politični predstavniki pa ne zmorejo, brez grimas na obrazih in izrekanja pogojnikov, zgolj sprejeti na znanje tistega kar, kot bridko zgodovinsko zablodo sprejema ves civilizirani svet. Pa niti ni težava v samem kritiziranju vsega, kar naj bi bilo količkaj povezano s Cerkvijo, to morda niti ne bi bilo več vredno omembe. Saj tu tudi najbolj pronicljivi kritiki ne zmorejo povedati nič novega, z istimi floskulami se trudijo že ves čas njenega obstoja in mislim, da so si že zdavnaj začeli presedati. Bolj perverzno se mi tokrat zdi očitno dejstvo, da levica, kamor z vsem spoštovanjem prištevam tudi gospoda Ježa, počne zdaj nekaj drugega. In sicer, po novem gre za iskanje krivca za nekatere žalostne resnice, ki spremljajo naš politični vsakdan. Dejansko je govora o stranskih učinkih razpada nekega tradicionalnega vrednotnega sistema, ki pa so jih ljudje začeli vse bolj očitno in za nekatere nevarno neprijetno, povezovati z dejstvom, da so tisti, ki so bili pri nas že 60 let na oblasti, z nekaj kratkimi navideznimi prekinitvami, še vedno prav tam in da je slovenska politika, v tem času, razvila naravnost čudežni dar samo-reprodukcije. Po domače torej, voli kar hočeš, rezultat bo enak. Poleg tega so ljudje začeli spoznavati tudi, kako elegantno so se nekateri, ki so bili pač pravi čas na pravem mestu, seveda z velikodušno podporo oblasti, povzpeli na prestole, o katerih se jim, glede na njihove moralne, strokovne in storilnostne kvalitete, niti sanjati ne bi smelo. In seveda, če ne želimo postati sami krivci ali sokrivci, potem je potrebno mrzlično iskati … jasno, najbolj primernega za krivca. In to je, kdo drug kot prav Cerkev, ki je v vseh sistemih tukaj in torej kajpak tudi kriva za vse. Veste dragi moji, če vas sploh kaj je … pripisovati Cerkvi divjaško agresivnost, primerljivo s tisto, ki so jo Leninovi boljševiki pokazali pred 90-imi leti in naši pred 60-imi, prav zdaj pa jo na primer, spet kažejo naši vrli prevzemniki narodove srebrnine, je milo rečeno podlo sprenevedanje. Kot je sprenevedanje tudi iskati krivce za težko gospodarsko-moralno zavoženost, ki se dogaja Sloveniji in resnici na ljubo, precejšnjemu delu "bogatega" sveta, pri graditeljih civilizacije in tudi neke nove človeške humanosti, ki je s tolikšnimi žrtvami, pa vendarle, pognala obetavne nastavke za novo rast. Vzroka za težave sodobnega, torej tudi našega, sveta sta samo dva, in sicer se imenujeta pohlep in napuh. Pohlep je tisto, še vedno tako živo prepričanje, da lahko spodobno živimo le z vlačenjem na kup in skrivanjem pod blazino, grabljenjem po tujem, žetvijo tam kjer nismo sejali, roparskimi pohodi nad naravo in zasužnjevanjem ljudi – vse, kar se da storiti zgolj za svoje koristi. Ideal sodobnega časa je bogati brezdelnež, uživač brez obveznosti, za katerega delajo drugi, on pa ima dovolj časa in denarja za potovanja po svetu ter slikanja motivov z lepo naravo in revnimi ljudmi. Napuh, pa je dejansko ideologija pohlepa. Napuh je stanje prevzetnega in samo-zaverovanega duha, za katerega je misel o ponižnosti človeka pred Bogom in stvarstvom, kar je vodilna nit krščanstva – navadna in ponižujoča izdaja. Napuh je govorec obsedenosti s prepričanjem, da moramo biti zmagovalci, da moramo biti uspešni, da so slabši obsojeni samo še na odstrel, da moramo pobrati zase vse najboljše, pa četudi samo iz razloga, da drugi ne bi imeli. Napuh je tudi prepričanje, da je staromodno in sramotno verjeti v Boga ter razmišljati o tem, da je še nekdo, ki je večen in tudi večji od vseh. Velik napuh je tudi če kdo tisto, kar je že toliko ljudem v težkih zgodovinskih in osebnih obdobjih nudilo uteho, preprosto primerja z zločinsko dejavnostjo največjih svetovnih stremuhov in brezvestnežev. Napuh je tudi, če se samo zato, da je kaj govoriti, pljuva po tisočletnih prizadevanjih poštenih ljudi, ki so v prvi vrsti imeli radi druge ljudi, ker sicer nikakor ne bi zmogli nasprotovati tako velikemu pritisku sveta, ki je postal takrat, ko je imel to možnost, tudi zločinsko surov in morilski za tiste, ki mu niso hoteli le slediti.Napuh je res velik greh. Vendar, brez skrbi … Cerkev ima rešitev tudi za ta problem … spoved. Tudi novinarjem bi verjetno kdaj pomagala …