Zravnajte Gospodovo pot #37

Učenci so se silno užalostili in so mu začeli drug za drugim govoriti: »Saj nisem jaz, Gospod?« (Mt 26,22)

Tudi v dobroti in povsem poštenih namenih, velikokrat ostanemo majhni. Majceni. Skoraj pritlehni, moralni drobižeki. Večni reševalčki samega sebe.

Ko se pojavi težava, se najprej ozremo, če bi se lahko pojavili kje drugje. Kako bi se izvlekli ven, da nas ne bi bilo zraven. Saj ni toliko važno kaj je narobe, samo, da se mene to ne tiče ...

Jezus je povedal, da ga bo eden izmed njih izdal. Ne morem razumeti odgovor učencev drugače, kot navadno strahopetnost. Zakaj nihče ni vstane in reče: "Gospod, tukaj razčistimo s to rečjo. Ukrenimo nekaj! Povej koga sumiš in takoj pojdimo drugam, če si v nevarnosti."

Ne. Vsi se začno spogledovati, nerodno presedati in opravičevati samega sebe.

Pač človeško. In tako je kajpak še vedno.

"Ja ... saj jaz bi nekaj lahko povrdal, ampak to ni moj problem. Saj že dolgo vem, da je to in to narobe, ampak jaz se v to ne bom spuščal. Kaj me briga, saj se me ne tiče ... samo, da jaz nisem zraven."

Človečnost, ljubezen in tudi vera se kalijo v težavah, kot železo v ognju. Dokler nam ni hudega, smo zlahka pogumni, načelni in morda celo verni. Ko pa našega Gospoda zgrabijo in vlečejo na morišče, ko prihaja stiska, ki ji ni videti izhoda, se začnemo topiti kot sneg. Kopnimo, lezemo skupaj in odtekamo.

V lužice.

Majhne, blatne in smrdljive.

Potem se čisto malo vidimo ven.

Samo za firbec.

Da ne zamudimo predstave ...

Zravnajte Gospodovo pot #36

Peter mu je rekel: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« (Jn 13,37)

Neznosna lahkost obljub je nekaj tako osebnega kot prstni odtisi. Vsi jih imajo, pa dva ne enakih.

Tako zlahka se zarečemo. V eni sapi naredimo mogočne, življenjske sklepe, ki jih že naslednje jutro splakujemo skupaj z ostalim.

Obljuba je let ptice nad pokrajino. Lahno, hitro in gladko. Gre kar samo. Izpolnitev obljube pa je peš hoja skozi trnje in skalovje, čez hudourne useke in prepadne višave iste dežele. Enaka pot, a vendar nekaj čisto drugega.

Enkrat gre samo misel in beseda, drugič dejanje in kar sodi zraven - čas, odrekanje, trud ...

Če česa ne manjka na svetu, potem prav gotovo ne manjka prelomljenih obljub. Kolikokrat smo že sami sebi kaj obljubili ali morda celo Bogu, pa se ni izšlo?

Gospod je dobro vedel kaj lahko pričakuje od Petra. Vedel je, da bo popustil pritiskom in skušnjavam, pa vendar ga ni obsojal ali se jezil nad njim.

V Gospodu so človeška srca kot odprte knjige.

Ne bo presenečen nad nami, kakorkoli že bo ... ne bomo ga razočarali ...

Vsaj ne toliko, kot sebe ....

Tega smo pa že vajeni. Ali ne ...?

Zravnajte Gospodovo pot #35

Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. (Jn 12,3)

Doživljanje je zbiranje trenutkov. Podob v šopek.
Kot sličic, ki jih vlagamo v lastne nevronske žepke, opremimo z glasovi, igro svetlobe in paleto zaznav. Nekakšen senzorični multimedijski predalnik.
Med zaznavami je prav vonj še posebej zanimiv, nekako zanemarjen in skoraj zakrnel, a vseeno izrazit. Primaren.
Vrača se v vonjavah starih kuhinj, krušnih peči, hiš, hlevov, pohištva, morda ljudi, parfumov. Arome zamrznejo nekje v nas, a včasih, zaradi bogvečesa, spet zbudijo silovite občutke. Prave transformacije. Vsaj meni.
Takrat me preselijo v nek pozabljen čas in zaprašen prostor, posedijo h krušni peči in oblijejo s svetlobo, ki jo majhna okna pocejajo v kvadrate na lesenih tleh. Skozi svetle pikice v žarkih vidim obraze in obrise, ki jih ne bom več videl in glasove, ki jih ne bom več slišal.
Nekako silno in otožno. Hrepeneče občutje.
Kako zelo je morala žena ljubiti Gospoda, da mu je mazilila noge s svojimi lasmi? Kaj takšnega se ne dela navadnim ljudem. Kaj takšnega lahko narediš nekomu, ki ga res obožuješ kot Boga. Ki si mu neskončno hvaležen.
In vendar, pomemben ali kar glavni del, že tako močnega prizora, je zaznavanje. Zaznava, vtisnjena nekomu, ki je besede zapisal ali zgolj pripovedoval, dokler jih ni zapisal kdo drug. Majhen in skoraj nepomemben detajl. Pa vendar logičen, nadčuten in nekomu tako povezan s spominom, da ga ni pozabil.Hiša se je torej napolnila z vonjem.
Evforično in popolno občutje Gospodove bližine ter hipnotično oboževanje je bilo v zavesti pričevalca povezano s sladkobno orientalsko vonjavo. Olje narde se še zdaj uporablja v aromaterapiji. Torej, kot neke vrste zdravilo, pomirjevalo.
Morda je žena tako hotela le uresničiti vtis, ki ga je Gospod naredil nanjo. Vsekakor je bila dovolj neposredna, da bi bilo to mogoče. Ni hotela hvaliti. Besede so ji bile premalo za opis tistega, kar je občutila. Morala je narediti kaj več. Morala je doživeti nekaj telesnega. Hotela je ljubkovati in občutiti popolnost. Predanost duše in telesa.
Takšna je bila torej njegova bližina. Sproščujoča in pomirjujoča. Popolna.
Ob njem so ljudje ozdravljali in se počutili dobro.
Njegov pojav je bil najbrž kot duh.
Kot Duh.
Prišel je tiho in napolnil ves prostor.

Zravnajte Gospodovo pot #34

Če ga pustimo kar tako, bodo vsi verovali vanj. Prišli bodo Rimljani in nam vzeli sveti kraj in narod. (Jn 11,48)

Osnova vere v Boga, pa naj bo dana preprostemu ali zahtevnemu človeku, je enaka. Zaupanje.

Če Bogu ne zaupaš, potem pač ne veruješ. Brez tega se ne da. Zakaj bi se zahvaljeval, zakaj bi prosil, se priporočal ... če ne zaupam? Če ne zaupam v Božje varstvo in načrte, ki jih ima z mano in z mojo družino, mojim narodom ali nenazadnje, z mojo Cerkvijo, potem Boga ne potrebujem. Ker pač zaupam v nekaj drugega. Ali pa v nič. Nikomur in ničemur. Morda še sebi ne ...

In tako je bilo s farizeji v Gospodovem času, pa tudi pozneje, do današnjih dni.

Pomanjkanje vere je bilo in je pomanjkanje zaupanja. Takrat so bili menda zelo natančni pri izpolnjevanju Božjih zapovedi, zaupali pa vseeno niso. Če bi, bi Jezusa pustili lepo pri miru. Odločili so se, da je potrebno braniti Boga, kot, da se Bog ne zmore braniti sam. Smešno.

Če se splača kaj braniti, se splača braniti vero, torej zaupanje v Boga. To je tisti pravi zaklad, ki nam ga posreduje Bog s pomočjo Cerkve. Obramba zaklada vere je obramba lastne celovitosti. Lastne moči.

Vera je milost, ki osmišlja in dopolnjuje naša življenja. Če jo imamo jo imamo v srcu.

Zgubimo jo lahko le zaradi sebe, ne zaradi drugih.

Zravnajte Gospodovo pot #33

Če ne opravljam del svojega Očeta, mi ne verjemite; če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in spoznavali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.« (Jn 10,37-38)

Resnica postane to šele takrat, ko ji začnemo verjeti. Prej je vse drugo: trditev, predpostavka, ideja, ... Iskanju resnice, vsaj na načelni ravni, posvečamo veliko truda. Včasih kar nesorazmerno.
Pravni sistem, na primer, ni nič drugega kot formalizirano iskanje resnice. Vsak, kdor vstopi vanj postane na nek način iskalec. Neke svoje resnice, ki naj bi mu, kajpada koristila.
Človeška resnica naj bi bila tisto, kar je dovolj prepričljivo, da ljudi nagovori in jih prepriča da nek vzorec razmišljanja prevzamejo za svojega. Iskalec resnice se ne sprašuje o tem, če je nekaj tudi prav ali koristno. Zanima ga, kaj je res. Čemu bo verjel?
In tu je razlika med "človeško" in Božjo resnico. Človeška resnica je resnica pričakovanj, odnosov, lastnega videnja in sestavljanja pogleda na svet. Ta svet.
S človeško resnico živimo in si jo pač želimo prilagajati. Hote ali nehote. Če nam kaj ni po volji ... ah, saj to mogoče sploh ni res. Poglej drugam ...
Božja resnica je resnica dobrega namena. Resnica nekega drugega sveta.
Tu ni dvoma. Kar ni dobro ali koristno, pač ni od Boga. Tudi resnica. Če se kdo čuti opeharjenega, se sklicuje na dejstva in navidez izkazano resnico. Človek razmišlja človeško. Do resnice mu morda manjka samo delček ... odpuščanja, dobrega namena, ljubezni ... Boga se ne da najti v podobah, ki jih vidimo s svojimi očmi, skrit je v namenu. Dobrem namenu. Vsebini in smislu del.
Če hočeš videti končno resnico, moraš zatisniti oči in, ko jih odpreš, najprej pogledati znamenje Njegove resnice ... Gospoda na križu.

Zravnajte Gospodovo pot #32

Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,38)

O človeku se da veliko povedati. Kateremkoli.

Včasih še preveč.

Nekateri so o drugih sposobni govoriti ure. O sebi, v glavnem ne.

O pomembnih ljudeh so napisane knjige in posneti filmi. Njihova dejanja in življenja se študirajo, o njih se razpravlja. Dajejo jih za zgled ali pa opomin.

Kaj pa je res pomembno?

Mogoče bi ljudi lahko delili na dve veliki skupini. V eni bi bili tisti, ki delajo in živijo tako kot govorijo, v drugi pa tisti, ki niso tako dosledni. Ne vem zakaj. Mogoče tega ne zmorejo ali pa nočejo. Kam torej kdo sodi?

Ne vem. Še zase ne.

Marija pa pove vse v enem stavku. Dve lastnosti, dva opisa, ki popolnoma določata njeno življenje. Njen smisel je znan. Tu ni dvoma.

Ona je Gospodova služabnica in mu popolnoma zaupa.

Pozor. Služabnica in ne morda sužnja. Razlika je velika. Služabniku se zaupa, se mu kaj naroči in pričakuje, da bo to naredil. Sužnjem se ne zaupa. Sužnji so ujetniki. Delajo zgolj zato, da se izognejo kazni. Sužnje ima hudič. Bog ima služabnike.

Služabnika se obvladuje z besedo, sužnja s silo.

Zgoditi se po besedi, pomeni ubogati in sprejeti svojo vlogo.

To so besede velikega notranjega miru in še večje moči. Obvladanega duha.

Kaj takšnega lahko rečejo tisti, ki se imajo pod kontrolo.

Sprejeti Božjo voljo pomeni poznati svoje mesto in ne bežati pred odgovornostjo ali težavami.

Ko pričakovanja postanejo vera, takrat duh prestopi v resničnost.

Zravnajte Gospodovo pot #31

Šadráh, Mešáh in Abéd Negó so kralju Nebukadnezarju odgovorili in rekli:
"Ne zdi se nam potrebno, da bi se tebi zaradi tega opravičevali." (Dan 3,16)

Nekateri so se vedno trudili vero postaviti na "pravo" mesto.

Tako so najprej seveda kar same sebe razglašati za bogove. Potem, ko to ni več vžgalo, so vero razglasili za državno zadevo in se oklicali za najvišje razsodnike v teh vprašanjih. Ko tudi to ni več funkcioniralo, so veri pokazali vrata ter jo razglasili za nepotrebno in škodljivo navlako.

Potem so jo celo preganjali in za bogove razglašali neke diktatorje, politike in celo ves "delavski razred".

Kaj pa zdaj?

Ja, zdaj se ji očita omejevanje svobode, sodelovanje z sovražnikom, pohlep in perverznost.

Skratka, vedno nekaj.

Vera in verujoči so v očeh oblastnikov in tistih, ki bi to radi bili, šteti za naravni pojav, surovino, ki jo je potrebno skušati izkoristiti za prestižna vprašanja. Če to ne uspe, potem gre pač za plevel in v peč z njim. Tudi dobesedno, če je treba.

Problem je drugje. V nerazumevanju.

Jaz oblast razumem kot nekaj, kar me omejuje in se mi vsiljuje. Vere pa ne razumem kot omejitev ali diktat. Sploh ne. Nasprotno.

Zame je vera polje svobode, ki mi daje možnosti proste izbire.

Ker verjamem v Boga, mi pač ni treba verjeti nikomur drugemu.

Ker vse dolgujem Gospodu, se mi, razen njemu, nikomur ni potrebno zahvaljevati ali počutiti dolžnega.

Ker sem izbral njega, mi ni potrebno iskati nikogar drugega.

Ne razumem, zakaj so nekateri potem užaljeni. Tako pač je.

Vse je v njem kar mi je pomembno. Kar ni, ga ni vredno ... in tudi mene ne.

Zravnajte Gospodovo pot #30

"On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu." (Jn 8,29)

Nekaj o smislu. Recimo, kar vsega.

Ali pa raje ne! Za začetek morda samo nekaj malega.

Zakaj bi iskal vse odgovore?

Smiseln je itak samo eden. In sicer, osebno moj. Privatni.

Pravzaprav ... še ta ni nujen ...

Veliko nas živi, ne, da bi pravzaprav vedeli zakaj. Tako pač je.

O smislu tudi ne moreš "kar nekaj".

Zakaj tisto nekaj sploh je? Zakaj je tisto nekaj sploh jaz?

Ali smo res "kr'tko neki"? Iz čiste teorije.

Sto ničel, potem pa ena številkica procentov verjetnosti da bo. Pa je.

Nekakšne slučajne kisline na nekašnem slučajnem kamnu.

Kroglica na ruleti se je slučajno ustavila na "človek". Lahko bi se recimo na komar ali kaj podobnega. Pa kaj potem?

Plosk! In ni ga več ...

Gospoda je poslal Oče in glej, ni ga pustil samega.

Pa saj je tudi mene poslal Oče. Saj ne more biti drugače. On pošlje in odpokliče. Kogar hoče. Vsakega.

Podeli vlogo, pusti, da jo odigraš in te reši.

Ampak to še ni vse. Bistveno je to, da če me je postavil, potem me tudi ni pozabil.

In to je dovolj. Z ostalim se ne mučim. Danes ne. Tokrat ne.

Dal mi je vlogo, kakršno pač. Scenarija še nisem prebral do konca, verjetno sem pa že čez polovico.

Moja vloga je zelo, res zelo drugačna od Gospodove. Razumljivo.

Ni ravno nekaj ... pa bo že ...

Ne vem, če mu je všeč tako kot je.

Pa vendar ... če mu ne bi bilo, bi verjetno že spremenil. Saj še bo ...

On že ve.

Za zdaj me pač prijazno varuje pred napadi iskanja.

Prav.

Zravnajte Gospodovo pot #29

Tedaj so mu govorili: »Kje je tvoj Oče?« Jezus je odgovoril: »Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta.« (Jn 8,19)

Kdo pozna Boga?

Nihče, bolj od koga drugega.

Zame je nespodobno in objestno, če kdo reče, da je za en sam noht bližje Bogu od drugih.

Kako pa lahko veš kaj je res v človeku?

Vprašaj tistega, ki se loči po dvajsetih letih zakona, kaj je res v človeku.

Vprašaj tistega, ki se toži z lastnim otrokom, kaj pomeni res spoznati nekoga.

Ne moreš in ne trudi se. Še zase ne.

Ne pusti se razočarati.

Boga bomo spoznali. Prej ko slej.

Do tedaj pa smo v jami in gledamo sence.

Živimo. Kakor pač.

Odgovorno? Hm ...

Bog ne bo imel nič manj dela, če se bomo trudili živeti po njegovih zapovedih.

Nam bo boljše in pripravljeni bomo.

Saj vemo ...

Kristjani vadimo za smrt. Vsako leto.

Kaj pa za ponovno življenje ...?

Zravnajte Gospodovo pot #28

Odhaja, odhaja z jokom, ko nosi seme za setev;

prihaja, prihaja z vriskanjem, ko nosi svoje snope. (Ps 126,6)

Če odideš vzameš sebe. Kar daješ ali kar si. Dokler si tam, je tvoj prostor zaseden.

Energije, ki ji oddajaš ali sprejemaš pač tečejo.

Ko te ni, zmanjkaš. Prekineš tok.

In obratno. Kadar greš, zmanjka tebi.

Včasih se ne da drugače. Potrebno je. Žal.

Naš prostor je v jamicah. Lokalnih minimumih. Tam, kjer se umirimo. Iznihamo.

Za preskoke rabimo energijo. Zato, da nas izbije iz ležišč. Nekaj nas namreč mora pognati.

Ali pa tudi ne?

Potem tavamo. Kakor kdo.

Nove lege so običajno slabše. Nesigurne.

Lepše je prihajati.

Ko se vračaš, sprejemaš energije. Se priklapljaš nazaj.

Pridobivaš potencial, ker se ti duša umirja. Pluje v znane vode.

Vsi se nekam vračamo.

Včasih.

Zravnajte Gospodovo pot #27

Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. (Mt 1,24a)

Priznati moram nagnjenje.
Pač nekaj, kar me prevzame in vedno navduši ali pa vsaj spravi v dobro voljo.
In to akcija. Pobuda.
To se pravi, odločitev in izvršitev.
Če tega ni, sem nervozen, tudi če gre za mene samega.
Vstani in naredi. Razmišljal boš potlej. Pravzaprav sploh ne boš, potlej boš delal kaj drugega. Razmišljati imaš čas med delom.
Torej, ne razmišljaj ali bi ali ne bi, razmišljaj samo kako boš.
Takšen vtis naredi name tudi sveti Jožef.
Ko se je zbudil je naredil. Dejansko bi imel pravico, da začne razmišljati, pa ne. On je to naredil. Preprosto. Nič izhoda v sili, polovičke ...
Pa ni morda šlo za prevzem nekega posla ali nakup hiše ... ne, Jožef je vzel nosečo žensko, se odločil za vse življenje, čeprav mu najbrž ne bi bilo treba. Mogoče mu tudi zameril ne bi nihče, če bi se potuhnil. Poleg zdrave judovske pameti, so mu morda tako svetovali še kakšni svetovalci.
Odločil se je drugače. Po nasvetu Boga, ki ga je slišal v sanjah.
Zaupal mu je popolnoma ... slišal v sebi glas in vedel, da je pravi ...
To je pravi zgled vere.
V Božjo voljo se ne dvomi. Boga se uboga.

Zravnajte Gospodovo pot #26

Če pa ne verjamete njegovim spisom, kako boste verjeli mojim besedam?« (Jn 5,47)

Bog nam je dal Besedo. Da bi verovali vanjo, ker je življenje iz nje in se vrača vanjo. Če že moramo, jo opisujemo; kajpak, z besedami. Vendar so te drugačne. Potrošne.

Izrečene, zapisane ali kar oboje. Poljubno natančne, a vseeno približne. Bolj ali manj.

Kakšen bi bil človeški svet brez besed?

Lepi nemi svet.

Seveda zelo drugačen. Skoraj gotovo tehnično manj dovršen, verjetno primitiven. A do kraja preprost. Sporazumeval bi se s kretnjami, pogledi, dotiki ... Veliko se ne bi dalo povedati, vendar tudi ne bi bilo tako lahko lagati, zavajati, spletkariti ...

Veliko tega bi ostalo enako, mogoče celo presenetljivo veliko. Lahko da vse, kar je pomembno. Pomembne stvari sploh ne potrebujejo besed. Se zgodijo ali pa takšne pač kar so. Od vedno. Brez navodil in komentarjev.

Prava Beseda je veliko več, kot le zaporedje znakov. Je kot duh vzet iz telesa.

Tam kjer izvira nekaj odnese in kjer obstane nekaj doda.

Prava Beseda je več kot tisto kar je.

V njej je tudi vse, kar je bilo že prej.

Zravnajte Gospodovo pot #25

"A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim." (Iz 49,15b)

Pozabljanje je nekaj, kar je pač lastno ljudem. Sestavni del človeškega razmišljanja in potemtakem tudi funkcioniranja. Prav gotovo ni brez veze. Vredno je toliko kot razmišljanje. Zakaj pa ne?

Verjetno je zelo pomembno, le da mi tega ne razumemo, kot še toliko drugega ne. Vsaj jaz.

Kako bi bilo recimo, če sploh ne bi ničesar pozabil?

Za vse življenje bi se spomnil vseh podrobnosti. Vsak trenutek bi imel pred očmi še popolnoma sveže podobe izpred trideset ali več let, se spomnil besed, ki sem jih kadarkoli prebral, slišal ali rekel, digitalno videl vsak obraz v vseh trenutkih, nepovratno čutil vsak dotik ...

V bistvu - kar srhljivo. Vsaj neprijetno. Tega si res ne želim. Obremenjevalo bi me. Preveč bi bilo. Najbrž se ne bi dalo živeti. Bil bi preobremenjen, zasičen, preklet ...

Pri Bogu je drugače. Prav gotovo zelo drugače. V njem so vsi trenutki kot eden. Preteklost je enaka prihodnosti. Spomini so enaki prerokbam. Kar je bilo ni nič bolj gotovo od tistega kar še ni.

Božji um deluje po drugačnih načelih. V drugih dimenzijah ali pa sploh izven vseh. Če mi razmišljamo in dojemamo svet kot časovno in prostorsko okolico, v kateri smo, je za Boga to eno in isto. Stalno spreminjajoči se kontinuum je enak zamrznjeni podobi. Besedi prostor in čas ne pomenita nič. Kvečjemu toliko kot vase zaprta matrica, šahovnica v notranjosti krogle, polna figur. Ne morejo se premikati saj so vsi prostorčki že zasedeni, a vseeno nekaj igrajo. Presnavljajo življenje ali le obstoj. Vse je kot drobovje neskončno samopodobnega kaosa.

Čudno in nesmiselno. Kaj mi bo vse to?

S prispodobami se lahko le razdražim do živega. Razkljuvam.

Pa vendar - sploh ni pomembno. Za nas ...

Morda za Njega. Saj ... On že ve.

Vse poti se končajo nekje v isti točki ...

V tisti, v kateri so se začele ... saj druge sploh ni.

Zravnajte Gospodovo pot #24

Pozneje ga je Jezus srečal v templju in mu rekel: »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!« (Jn 5,14)

Vera je nekaj otroško preprostega. Popolnoma človeškega.

Tako jo je razumel in živel Gospod.

Bodi dober in računaj na Boga.

In to je vse.

Nobene hinavščine, računic ali spletk.

Čista milost.

Svetloba brez sence.

Voda nedotaknjenega izvira.

Takšen droben in ljubeč nasvet: "Razmisli, zberi se, saj vidiš, da si ozdravel, zdaj pa glej, da si s svojim ravnanjem ne narediš škode."

In to je ta vera.

Človeka malo nagovori in poduči. Potem pusti, naj ravna po svoje.

Nič posebnega, samo prijazen pogled in par besed. Vsakdanje. Kar tako, malo, za pozdrav in pogum.

Jezus je torej srečal znanca: "Glej ga, no! Ja vidiš, pa si le ozdravel, hvalabogu. Zdaj se pa mirkaj ..."

Zravnajte Gospodovo pot #23

Uradnik pa mu je rekel: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre.« (Jn 4,49)

To je torej naš odnos do Boga. Pokaži čudež in vedno ga bodo zahtevali ... Kmalu sploh ne bo več čudež, ampak zgolj redna terapija.

Diagnoza: smrt; terapija: oživljenje.

Boga bi najbrž takoj vzeli v službo. Ga spremenili v najemnika. Potem bi lahko zahtevali od njega. Najbrž bi mu postavili tudi normo, recimo, en čudež na uro. Uvedli bi izkaznice in čakalno dobo. Vključili bi se okravatani zavarovalničarji, ki bi seveda prevzeli finance. Prismehljali bi se politiki in za državni denar zgradili kliniko. Razne agencije bi organizirale prevoze bolnikov ali pa morda kar trupel iz vsega sveta ...

Skratka; podjetni ljudje, bi vse organizirali in naredili en velik semenj.

Vse pod kontrolo, vse nadzorovano, vse usužnjeno.

Le Bog se še nekako upira. Njemu, kot da še ne moremo do živega.

Hudiča, na primer, so nekateri že zdavnaj vzeli kar za svojega.

Od njega so se naučili tudi nenasitnosti, pozabili na meje ...

Zravnajte Gospodovo pot #22

"Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2 Kor 5,17)

Kaj pa je sploh lahko še novega? Pravzaprav nič, vsaj navidez ... Že zelo dolgo smo sami, človeštvo pa, jasno še veliko dlje, ujeti v življenjsko rutino, obdobja odraščanja in odmiranja generacij, poljedelskih ciklov, časov vojne in miru, blagostanja, pomanjkanja ...

Težko je govoriti o čem novem, o nečem, kar bi predrugačilo to podobo, vrtiljak že videnega. More preteklosti in tesnobe prihodnosti.

Tako je bilo tudi v Gospodovem času in že dolgo prej. Prav tako so govorili pred njim in za njim: "To smo že videli in slišali, nič novega ..."

In to je ta past. Hudičev labirint, v katerega so se zlahka ujeli, takrat oni in zdaj tudi mi.

Zahtevamo in pričakujemo znamenje. Nekaj, kar nas bo vrglo iz kavčev in foteljev ter spravilo v pogon. Ne razumemo, da so nam znamenja že zdavnaj dana. Položena med nas. Potrebno jih je zbrati, doumeti in ravnati po njih. Mi pa še vedno, kot da nič ne vidimo, ne slišimo, ne razumemo ... kaj pa je, zeeeh, ... ja, saj nič ne vidim ... Otopelost od vsega. Ne ločimo več bistva in vsebine od nepotrebne krame s katero se zasipljemo. Čas in energijo posvečamo malenkostim, trenutnim vzgibom in navdušenjem, muham in mušicam, kapljicam rose ... ne vidimo pa reke, ki nas obteka ...

Verjetno ne bi poslušali in razumeli tudi če bi kdo med nami, ta trenutek, vstal od mrtvih.

Pa, saj menda nekdo je. Kdo že ...?

Zravnajte Gospodovo pot #21

"Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš." (Ps 51,19)

Občutja žalosti, tesnobe, nemoči, brezvrednosti in praznine je medicina 20. stoletja razglasila za znake nove bolezni. Depresija je tako postala modna. Danes se vsak pogovor o bolezni slej ko prej dotika tudi nje. Gre za bolezen z nejasnimi vzroki in nepredvidljivimi posledicami. Žalostno, a vendarle zelo priročno za variacije na temo; kaj je prej: žalost ali bolečina? Seveda lahko tudi širše; kje se potemtakem začno družbene težave: pri nezadovolj(-e)nem posamezniku ali splošni klimi nemoči in brezvrednosti. Za državo bi bili najbrž antidepresivi celo boljša naložba, kot je cepivo proti gripi.

Moderni svet je torej potrtost razglasil za bolezen in znebiti se je hoče na ravno takšen način kot drugih bolezni. S tabletko. Vse drugo je prenaporno. Prenaporno je iskati in vzdrževati lastno telesno in duševno ravnovesje. Prenaporno se je truditi za razumevanje v delovnih okoljih, družinah, med sosedi, državami ... In kajpak veliko prenaporno je verjeti, da je stanje praznine, ki jo tolikokrat občutimo, morda le izraz naše lastne neučakanosti in prevelike zahtevnosti.

Z vero je tako kot z delom. Včasih je bilo vrednota, danes se zdi odveč. Zdaj je pomemben rezultat. Dobiček. Hiter odgovor.

Koliko ljudi pri nas zna še samo pridelati hrano? Zakaj le? Da bi jedli?

Pa saj jedo tudi zdaj.

Koliko ljudi je pripravljeno vse življenje graditi svojo duševnost, da bi postali podobni idealom v katere verjamejo? Zakaj le? Da bi bili zadovoljni?

Saj če ne bodo, lahko vzamejo tabletko.

Sodobni obeti so popolnoma zemski, vsakdanji ... kot, da je vse tu in drugje nič. Kot da res že vse vemo in obvladamo. Pa vendar tako malo, -zdi se, da čedalje manj.

Dobri Gospod, ti poznaš naša srca in vidiš naše usode. Daj nam moči, da bomo mogli prepoznati znamenja časov in nanje odgovarjati po tvoji volji. Ti nas nisi ustvaril samo za lepo življenje in neboleč propad. Pripravljaš nas za veliko več.

Naša končna postaja je lahko le v tvoji bližini.

Odpri nam oči in srca, nebeški Gospod, naredi da nas luči tega sveta ne slepijo in odvračajo našega pogleda od tebe.

Zravnajte Gospodovo pot #20

Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« (Mr 12,32-33)

Kaj je pravzaprav vera? Tisti, ki nočejo imeti nič z njo, pravijo, da gre za sistem idej, zapovedi in omejitev, s sklicevanjem na Boga. Drugi, vsaj navidez strpnejši, menijo, da Verni ljudje verjamejo, da obstaja nekaj posebnega, kar daje njihovemu življenju vsebino in smisel. Cerkveno učiteljstvo uči, da verovati pomeni pripadati Bogu samemu, zanesti se nanj in pritrditi resnicam, ki jih je on razodel, kajti Bog je resnica sama.

Kaj pa Jezus? Jezus nam preprosto govori o odnosih. Zanj sta pomembna le dva. Prvi je odnos do Boga, torej do našega bistva, torej do tega kar smo in drugi do bližnjega, torej do sveta, katerega del smo. Jezus se ne ukvarja z definicijami. Zlahka shaja brez njih. Zanj je vera življenje, ki se kaže na dva načina. Kakšni smo do naše prave vsebine, Božjega načrta v nas in kakšni smo do tega, kar nas obkroža. Tu ni nobenega razkoraka ali delitve na sveto in posvetno. Vse kar je je znotraj tega in niti ni ločeno, razlikuje se le skozi človeško dioptrijo. Pa ne bi bilo treba. Svetova nista dva. Je le eden. Če ga mi vidimo kot dvojnost, ki je ne znamo poenotiti, potem to pač ni lastnost sveta ampak zgolj našega lastnega kompliciranja.

Želimo ločevati, da bi lažje obvladali. Pa se ne da.

Živega organizma ne smeš razdeliti, da bi ga razumel. Moraš ga čuvati, skrbeti zanj in ga imeti rad - živega. Razumeš ga lahko samo dokler živi. Razdeljen je nesmiseln. Ničvreden.

Kako da ne razumete?

Vse je ja tako preprosto ...

Zravnajte Gospodovo pot #19

Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa. (Lk 11,23)

Govori se, da je vseeno. Da sploh ni pomembno kje, kdo in kaj si. Nikogar naj ne bi brigalo niti kako živiš, misliš, delaš in veruješ. Pomembna naj bi bila le ena vrsta zvestobe, in sicer sebi. Pomemben si samo ti oziroma Ti.
Njega, da sploh ni. Pravzaprav ni niti nikogar drugega.
Sam si, zato lahko delaš kar hočeš, važno je samo, da je tebi dobro. Brigaj se zase!
Takšni so časi. Posameznik ima vse pravice v svojih rokah, lahko dvomi in toži v vse in vsakogar. Dolžnosti ni več, niso zanimive.

Posameznik je središče sveta, vse je v njegovi službi. Skupnost potrebuje samo toliko kolikor mu koristi. Da bi sam kaj naredili za druge? Zakaj le? Kaj ga briga …
Jezus pa je blag, usmiljen in neskončno popustljiv. Skoraj vedno. Razen tukaj! Tu pa ne popušča. Ko gre za zaupanje v Očeta in pričakovanje nebeškega kraljestva, ostaja na svojem.
Tega danes manjka. Ni vseeno, ni vse relativno. Nekaj je gotovo. Nekaj mora ostati. Trdne vere in zaupanja v vrednote.

Skupnost je vrednota in njena vrednost je večja od seštevka posameznikov.
Njegova Pot je in ostaja prava.
Zanjo je prišel, umrl in živi.

Camorra

Nekaj najbolj obupnega, kar se lahko narodu zgodi, je pokvarjen vladar in “zlizana” politika. Zlizana v tem smislu, da si ne gleda več navzkrižno pod prste ampak se zaplete v mrežo uslug in dolgov, da morebitnih kolegialnih ali celo sorodstvenih povezav niti ne omenjamo. Takšna mreža, ena ali več, če je seveda dovolj gosta, zastrupi še tako plodno okolje in ga naredi tako negibnega, da postane nasprotje tistega, kar je njegovo poslanstvo. V primeru politike torej varovanje pravičnih družbenih odnosov in spodbujanje napredka nekega naroda.
Žalostno dejstvo je da je vsaka realna oblastna struktura nekoliko pokvarljiva in politika, kot reprezentativni izvleček narodovega jedra, vedno nekoliko povezana. Ampak tako pač je.
Gre torej za vprašanje mere in meje. Ti pa sta funkciji časa in prostora. In pri nas so časi zelo primerni, naš prostor je pa itak vedno na voljo stremuhom za eksperimentiranje.
Po včerajšnjem NPU spektaklu sem prišel na idejo, da bi morda stopnjo pretresenosti slovenske politične scene lahko tudi kvantitativno precizirali. In sicer po lestvici, ki bi jo razdelili na nekaj stopenj, recimo v odvisnosti od pogostosti pojavljanj Aleksandra Čeferina v terminu dnevnika na nacionalni teve. Torej, pretresenost politike “po Čeferinu”. Gospod je namreč, poleg fotografov, postal del obvezne scenografije, ki spremlja težave naših politikov, pa naj gre za zaslišanja pred parlamentarnimi komisijami ali pa prave pravcate privedbe (beri: aretacije).
Kakorkoli, sedanje politično stanje bi verjetno zavzelo zavidljivo visoko mesto na takšni ali drugačni lestvici.
Seveda, pa je pretresenost politikov še vedno nižja od tiste, ki jo ta trenutek doživljajo zadnji neandertalci, ki še verjamejo v vsaj načelno poštenost parlamentarne demokracije.
Meni osebno se recimo sploh ne zdi noben problem če burja odnese Prijatelja, Pogačnika, Plemenitega in še koga. Kaj me briga zanje? Tako dobrih predstavnikov ljudstva ali ministrov se najbrž ne manjka. Bolj me jezi dejstvo, da se ljudje, ki očitno in že dolgo prakticirajo filozofijo mafijskih ali, če hočete lepše, zavarovalniških klanov, v javnem prostoru sploh uspejo plasirati na pozicije, ki jih niso vredni.
Bolj kot odstranitev kriminalcev s položajev javnega zaupanja, me zanima: Kako so se tam sploh znašli, če imamo nekakšno demokratično možnost izbire in široko paleto institucij, ki “kao” skrbijo za pravičnost & poštenost? Bolj kot sama operacija mozoljca na obrazu, me zanima: Zakaj ga nimam recimo raje na riti, če že lahko izbiram?
Nekaj ne štima! Mislim, da se je naš politični sistem iz prve polovice 20. stoletja, ki ga imamo, že malček usmradil.
Za začetek bi morda predlagal, da se ministri, sekretarji in poslanci, slej ko prej pa tudi župani morda raje izbirajo kar z javnimi razpisi in ne na osnovi aritmetičnih inovacij, s katerimi delijo rezultate volitev (beri: posledice vložkov korupcijskega denarja v predvolilne kampanije).
Slabše zaradi tega ne more biti. Več možnosti bi bilo, da bi na na položaje prišli strokovni ljudje z realnimi referencami, ki bi se jih dalo tudi transparentno ocenjevati.

Mimo politike se najbrž res ne da živeti, brez politikov pa bi se mogoče celo dalo.

Vsaj poskusili bi lahko.

Zravnajte Gospodovo pot #18

Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov! (5 Mz 4,9)

Znanja, dojemanja in tudi vera so izročila, ki se pretakajo med generacijami in živijo v resničnosti tega trenutka. Tolmun v katerem so se navidez umirila, je naš čas. Naša priložnost in Božja milost. Vanjo so pritekla iz prejšnjih, ravno tako prosto odtekajo v naslednje. Ostati ne morejo: tako, kot mi ne. Tu so zato, da naredijo svoje, da odložijo nekaj peska, ki so ga izbrusile iz gore in odnesejo naše presežke. Telesne in navidezne.
Sami postanemo del izročila; primešamo le nekaj svojega. Bogu ne moremo dati nič, kar ne bi bilo že zdavnaj njegovo. Ostajamo v njem. Prej in potem.
Izročilo lahko obogatimo le z našim življenjem. Sedanjim. Zgolj tako, kot smo mi obogatili naše starše in kot nas bogatijo naši otroci. Zahtevajo vlaganja in dajejo sebe.
Kako jih razumemo je odvisno od nas.
Pričakovanja so naša last.
Bog nima z njimi nič …

Zravnajte Gospodovo pot #17

Svoje poti, Gospod, mi daj spoznati,
svojih steza me uči. (Ps 25,4)

Vse poti so dobre, kadar so v Gospodu.

Slabih ali napačnih ni, če je vsebina prava.

Brez skrbi mu lahko zaupam, ne bo me zapeljal na slabo.

Različne poti so, človeško gledano, bolj ali manj utrudljive, morda trše, bolj zavite. Ali pa sem se na njih znašel slabo pripravljen. Šibek. Kot bos na trnju.

Kako naj jih prepoznam?

Kako jih ne bi? Saj so kar tu, pred mano. Vseskozi.

Preprosto grem. Gledam smerokaze srca in se pustim voditi Gospodu. Ko reče stopi, stopim, ko reče premisli, premislim.

Kaj bi se mučil ... saj me vodi. On že ve ...

V njem so vse smeri kot ena sama.

Prava.

Zravnajte Gospodovo pot #16

Mar nista damaščanski reki Abána in Parpár boljši kot vse izraelske vode? Ali se ne bi mogel v njiju umiti in se tako očistiti?« Obrnil se je in razburjen odšel. (2 Kr 5, 12)

Gospod le redko deluje tako, kot se nam zdi prav. Če bi bilo po naše, bi bilo …boljše, slabše … kdo bi vedel?
Globoko v sebi smo prepričani, da je ravno naša želja, potreba ali zamisel tista prava in čutimo se lahko celo ogoljufane, če ni po naše. Kriv je seveda Bog sam, ker pač pravočasno ne izpolni naših želja.
Bolj kot svojeglavega Boga bi verjetno potrebovali Aladinovo čarobno svetilko. Nekoga, ki bi mu ukazali naj naredi čudež in bi ga brez ugovorov tudi naredil.
Kako bi bilo, če pa bi nam nekdo, recimo Bog, podelil pravico do enega čudeža? Samo enega.
Za kaj bi ga porabili? Za ozdravljenje, sebe ali drugih? Za bogastvo? Ljubezen? Morda še eno življenje, seveda brez čudeža?
Kdaj bi ga izkoristili? V mladosti, srednjih letih, pred smrtjo …
Res težka, skoraj brezupna odločitev. Zelo bi bili obremenjeni z njo.
Pa vendar, prav to vsi hočejo od Boga. Čudež – nekaj protinaravnega, odpustek od zakonov, ki jih je nekoč postavil. Samo za nas, samo malo, drobna izjemica … ozdravitev, oživitev, maščevanje, zakladek …
Tako zelo človeško.
Pa saj že imamo en čudež – življenje samo.
Ali ni dovolj? Ali je res kar tako, samo po sebi umevno?
Prepričani smo, da bi moralo miniti gladko, brez zapletov, trpljenja … pa nikoli, nikjer in pri nikomur ne.
Ne vem zakaj je tako, vendar gotovo ni brez smisla.
Vem pa, da nam Bog nam ne naloži ničesar, ne da bi nam dal tudi moči za to.

Visoka ločljivost

Nekateri si pač ne želijo slave. No, resnici na ljubo, sploh ne gre za kakšno slavo ampak prej za neprostovoljno življenje v izložbenem oknu ali kletki živalskega vrta. Vsem na ogled. In to celo zastonj.

Gre za Googleov mobilni snemalni studio, ki se menda že vozi tudi po Sloveniji. Danes pa sem poslušal še protestne izjave neke mariborske družine, ki ima hišo na križišču, tega pa Občina snema s panoramsko kamero in seveda kaže na spletu.

Po svoje zanimivo, pokličeš novinarja in snemalce, da posnamejo tvoj protest proti vdiranju v zasebnost in potem te morda vidi sto tisoč ljudi. Tako se pokažeš vsaj tisočkrat več ljudem, kot prej, ko si bil samo neki človeček v kadru web kamere. Pozna te pa tako ali tako samo par sosedov.

Na splošno je pojav zanimiv in ga dosedaj nismo poznali v tako razširjeni obliki. Rekel bi mu kar sindrom "stalne prisotnosti". Kako se torej ljudje vedejo, če vedo, da jih nekdo opazuje. Nekakšen neprostovoljni "Big brother".

Seveda je brez veze ljudi siliti z nečim, kar jih moti. To je nesramno in menda celo prepovedano.

Se mi pa pojavlja vprašanje, v čem je dejansko sploh razlika? Saj tisto ulico ali hišo lahko pridem gledat kadarkoli tudi sam.

Upam, da mi nihče ne more očitati, da kršim njegovo zasebnost, če sedim na klopci in opazujem ljudi na cesti. In seveda obratno, grem po pločniku in ljudje me gledajo skozi okna ali z balkonov. Morda me celo slikajo. Pa kaj? Kako jim lahko prepovem, če še vem ne?

Ja, dragi moji ... prihajajo časi, ko se bo treba vedno lepo in spodobno vesti. Lepo oblečeni, urejeni, počesani, nič smrkanja v rokav, nič poljubov na ulici ... lahko, da vas snemajo.

Mogoče pa to niti ni tako zelo slabo.

Zravnajte Gospodovo pot #15

"On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹" (Lk 15,31-32)

Uspešnost ali neuspešnost nekega življenja je odvisna od marsičesa. Vsekakor je različna in spremenljiva, vsaj toliko kot sodbe o njej.

Kar je za nekoga nesmisel je lahko drugemu življenjski cilj. Kar je v nekem obdobju zapravljanje časa je v drugem morda nostalgija. Kar je meni zadoščenje in zadovoljstvo, je nekomu zgolj nepotrebna in smešna navada.

Tako pač je in je vedno bilo. Nič posebej dobrega in nič posebej slabega.

Ostane pa nekaj odličnega, in to je sprejemanje. Tudi če sodiš ali si sojen, pa moraš vseeno sprejemati in tako boš tudi sprejet.

In to je bistveno. Sprejemati druge in sebe.

Božje kraljestvo med ljudmi je lahko le prostor sprejetosti. Gradimo ga vsi. Vedno.

Tudi v Gospodovi hiši je neskončno bivališč.

Dovolj prostora za vse, ki imajo odprta srca za sprejemanje.

Zravnajte Gospodovo pot #14

Govorili so drug drugemu: »Glejte, tam prihaja sanjač! Dajmo, ubijmo ga in ga vrzimo v kak vodnjak! Potem porečemo: ›Divja zver ga je požrla.‹ Bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!« (1 Mz 37,19-20)

Meja med sanjami in budnostjo je zgolj trenutek. Torej čas.
Ne morda velik preskok, prepad ali razdalja, kot bi kdo sodil.
Le odpreti je treba oči, spregledati in dojeti resničnost.
In vendar, skoraj vedno govorimo o enem ali drugem. Le redko o povezanem ali soodvisnem. Tudi če skušamo uresničiti zamisel; in to delamo velikokrat - ostro ločimo. Tisto kar je v glavi je zelo drugo od tistega, kar se pojavi v polju dotičnega.
Povezovalci svetov smo vsi. Eni bolj, drugi manj. Avatarji in sanjači.
Tisti, ki gledajo svet kot igrišče Velikega in tisti, ki ga hočejo živeti, kot smetnjak Majhnega.
Jožefa so "bratje" prodali. Gospod je na prodaj še danes.
Niti za denar ne več.
Zgolj za lagodnost. Prestiž.
Morda za to, da bi ne bili čudni … staromodni.
Ah, daj nehaj že s to vero …

Zravnajte Gospodovo pot #13

"On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹" (Lk 16,31)

Zakaj nismo enaki v veri? Kako, da Gospod dovoli, da eni verujejo, drugi pa ne?
Saj bi vendar v trenutku lahko naredil, da bi bili vsi enodušni.
Pa ne!
Raje pustí hudiča razdirati še naprej. Pustí, da se mu sami upiramo, kakor pač vemo in znamo.
Hoče, da se osvobodimo po svoji volji. Da gradimo sami sebe.
Tako smo pač hoteli. Svobodni. Prosto-voljni.
Zaupa nam in pusti da se odločamo. Kar sami.
Tako vsaj mislimo.
V resnici padamo iz enega tolmuna v drugega in se skušamo oprijemati spolzkih skal. Na kratko nam morda uspeva, potem pa spet zmanjka moči in divji tok nas nese naprej. Po brzicah. Kar nekam …
Pa vendar ne.
On nas pusti, ni nas pa zapustil.
Gospod nas gotovo ne bi peljal nikamor, kjer bi nas ne čakal.

Zravnajte Gospodovo pot #12

Jezus je odgovoril in rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« (Mt 20,22a)

Postati pomemben. Nekdo. Dvigniti svoje ime višje od drugih in se postaviti nadnje.
Volja do moči in sladke sanje. Takó prastaro razmišljanje.
Nekaj, kar je očitno za večno zapečeno v genom in vedno znova privlačno.
Kot pomlad, kot mladost ali celo tisto hrepenenje … po nečem pač.
Nikoli ni dovolj, le naprej, le več in več, še in še …
Želja je lahko neskončna, možnosti pa ne.
Človek ni Bog in nikoli ne bo.
Včasih še človek ni.
Pa bi moral biti. Vsaj to.

Fatal error

"Če so bila očitana dejanja nekoč storjena, so jih storili drugi ljudje, za dejanja katerih aktualni predsednik republike ni in ne more biti odgovoren, ..." predsednik države Danilo Türk, 2. 3. 2010, v odgovoru na predlog za uvedbo postopka ustavne obtožbe.

Sama medalja me niti ni toliko ganila, ker razmer v katerih so se zadeve dogajale, še zlasti pa vloge Tomaža Ertla v njih ne poznam tako dobro, da bi lahko pošteno sodil. Me je pa presenetil predsednik, ki je svoj zagovor nekoliko čudno začinil.

Verjetno je celo res, da ni kriv za dejanja, ki jim je njegov odlikovanec botroval v preteklosti, vseeno pa ostaja dejstvo, da mu je v imenu vseh državljanov podelil srebrni red za stare zasluge pri osamosvojitvi ter s tem popolnoma jasno pokazal visoko stopnjo tolerantnosti do njegove celovite vloge.

To pa ni kar tako. Pomemben del vloge istega človeka je očitno namreč dokazljivo sporen in je nekaterim še živečim ljudem, v praktično istem ali le malo zamaknjenem zgodovinskem obdobju, predstavljal izvor težav vsled preganjanja na politični osnovi.

V primeru, da tega predsednik sam ni vedel, bi se pa morda moral le nekoliko bolj informirati, koga dejansko odlikuje in če ima kdo kakšen tehten argument proti.

Najmanj kar je, je zadeva zdaj postala prav neokusna in nevredna prvega človeka države, tako kot besedičenje, da imamo veliko bolj pametnega dela, kot pa razpravljati o takšnih zadevah. Verjetno ga imamo res, vendar je bila prva poteza vseeno njegova.

Ne morem namreč razumeti kako to, da tako odličnih aktivnosti takratnega Republiškega sekretarja za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, v 20-ih letih, ob vseh analizah takratnih dogodkov, dosedaj ni še nihče opazil ali nagradil.

Jaz osebno bi z isto utemeljitvijo raje odlikoval kar Paroha pravoslavne cerkve v Ljubljani, gospoda Perana Boškoviča, ki se je že pol leta prej, kot Ertl, javno opredelil proti mitingu v Ljubljani. Torej proti svojim.

To je bilo pa takrat res pogumno.

Zravnajte Gospodovo pot #11

"Pridite, pravdajmo se, govori Gospod." (Iz 1,18a)

Bistvo posta je skesana vrnitev h Gospodu.
Vrnitev … od kod pa pravzaprav? Saj se v kozmičnem smislu, ki je verjetno edini vreden boga, sploh ne premikam. Nikamor.
Ostajam pika znotraj pike. Prahec na prahcu.
Kar so odmiki, so odmiki duha. Stranpoti zavedanja in interpretacije. Vse je noter. Vse je tukaj.
Postni premiki se morajo dogoditi torej v meni.
Telo ostane. Hvaležnim svojcem, komu pa drugemu? Kam naj grem torej?
Vprašanje kot pri Petru: "Gospod, h komu naj gremo?"
In Gospod nas vabi. Na pravdo.
Izziva nas naj povemo kar imamo za povedati. Sedaj je tisti čas. Čas za izjasnitev.
Zakaj bi se umikali resnici? Kar je, pač je.
Saj mu ne moremo priznati nič novega. On itak vidi vsa srca.
Morda mi sami ne vidimo niti svojega.
Lahko da je ravno to tisto.
Pogledati v svoje srce. Vsaj enkrat.

Zravnajte Gospodovo pot #10

"S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo." (Lk 6,38b)

Grozljivo spoznanje! Namreč to, ko dojameš, da boš nekoč sam deležen obravnave, kot jo privoščiš drugim.

Res strašna sodba.
Kako bi bilo, če bi vsi na svetu naenkrat dobili pet minut časa, da bi napisali tisto, kar želimo, da se zgodi nekemu človeku ali drugim ljudem?

Verjetno bi marsikdo skušal izkoristiti priložnost za kakšna osebna maščevanja: sosedom, znancem ali neznancem, ...

Potem bi, recimo Bog, pobral vse listke, jih zmešal v velikem klobuku in vsakemu ponudil žreb z besedami: "Kar bo pisalo, se bo zgodilo tebi?"
In glej, sledi še čudež - vsak dobi nazaj ravno svoj listek.

Kruto!

Skoraj prekruto.