sobota, 31. januar 2009

Moj mali svet

Občasno mi kdo po elektronski pošti pošlje kakšne zanimive ali posrečene slike. Nedavno sem tako prejel podobe notranjosti sodobnih potniških letal. Priznam, da se z letalom še v življenju nisem peljal. Glede na moj življenjski slog in pričakovanja, ki jih s tem v zvezi imam, bi celo verjel, da se sploh nikoli ne bom odlepil od tal. Zlahka se uvrščam v nekakšno suhozemno podvrsto evrazijske pasme, brez posebnih letalskih ambicij. Če bi Bog hotel da letim, bi mi verjetno dal krila.
Lahko bi rekel, da sem človek "s podna". No, ne sicer kateregakoli, ampak predvsem trdnega in po možnosti domačega. Torej, tudi če si na trdnem "podnu" je še vseeno najboljše doma.
Skratka, imam priložnost občudovati lepe interjerje modernih naprav namenjenih prevažanju ljudi na velike razdalje. Kolikor uspem slediti dogajanjem na področju letalskega prevozništva, se kriza tudi tam pozna, vendar je posel še vseeno velikanski, temu primerni pa so tudi nivoji konkurence in varnostnih ter komoditetnih zahtev. Če se torej omejimo samo na moderne oblikovalske standarde v tej branži, potem smemo trdimo, da so gotovo vrhunski.
In kaj lahko še opazimo zanimivega, poleg lepih, zaobljenih in oblazinjenih linij v ugodnih ambientalno skladnih barvnih odtenkih?
Ko sem prvič videl slike sem dobil vtis da gledam nekakšne čitalnice, prostorčke namenjene individualnemu študiju ali še bolje počitku. Vsekakor gre za poudarjanje vloge udobja posameznika pred njegovo vključenostjo v skupino. Potreba po stiku z drugimi je potisnjena daleč za ugodje osamljenosti v lastnem delčku prostora, zasebnega kotička v javnem in strogo odmerjenem prostoru. Jasno mi je, da so prikazani verjetno oddelki višjega cenovnega razreda ter da so povprečni potniki še vedno "zloženi" v klasičnih "sedalnicah", ki jim omogočajo prosto spoznavanje sopotnikov, četudi jim ni veliko do tega.
Torej, ob teh slikah se mi pojavlja zanimivo vprašanje, in sicer: "Zakaj je ograjen in za individualno rabo oblikovan prostorček privlačnejši in več-vrednejši od klasičnega sedeža na katerem se s komolcem dotikaš soseda in na zaslonu gledaš isti film kot on?" Seveda mi bo vsak izkušen letalski potnik rekel, naj poskusim na primer, leteti v Bangkok v "economy", nazaj pa v "business" razredu, pa mi bo vse jasno. Verjamem, vendar me ne zanima toliko sama razlika, kot to, zakaj razlika sploh obstaja.
Zakaj bi potnik na dolge razdalje bolj cenil izoliran prostorček od stisnjene družabnosti? Res da je gotovo udobneje, če lahko med dolgotrajno vožnjo stegneš noge in po svoje izbiraš televizijski program, vendar je po mojem mnenju velik del resnice tudi še nekje drugje.
Dejstvo je da ljudje trpimo, če smo dlje časa prisiljeni vztrajati v gneči, v tesni bližini ljudi, ki jih ne poznamo in si ne želimo imeti telesnega stika z njimi.
Gneča nasprotuje in ruši neke vrste obrambni mehanizem našega telesa. Znosneje je, če se nagneteni ljudje premikajo, ker posameznik na ta način verjetno dobi vtis, da bo hitreje rešen.
Da bi si telo zaželelo telesne bližine človeka, morajo očitno nekakšni čustveni sprožilci premagati odbojne reflekse, ki nas želijo umakniti iz ozkega vplivnega območja drugega telesa. To se pa seveda zgodi le pogojno … vendar praviloma ne v telesno in duševno morečih dolgotrajnih stisnjenih vožnjah z letalom ali recimo avtobusom.
In prav premagovanje odbojnih refleksov je očitno dovolj naporno, da je marsikdo pripravljen odšteti nekaj več svojega denarja samo, da se mu ni potrebno srečati z njimi.
Človek je družabno bitje, vendar očitno ne brezpogojno in v vsakih okoliščinah. Radi smo med ljudmi, vendar ne priklenjeni na njih. Človekov naravni položaj očitno ni zgolj v objemu ampak predvsem v samostojnosti.

četrtek, 29. januar 2009

XLIII

Trenutek, s katerim se naše življenje uradno začne, je gotovo največji šok za vse tiste, ki smo ga doživeli in seveda preživeli. Nihče se ne spominja svojega rojstva in s takšno spremembo se nam v življenju nikoli več ni potrebno soočiti. Najbrž tudi smrt, zlasti če je "naravna" (karkoli naj bi to pomenilo), ne prinese toliko novega, seveda ob neizpodbitnem dejstvu, da se tega pač ne da osebno izpričati.
V trenutku rojstva smo dobesedno pahnjeni iz rodnega telesa. Iz varne, fizično zaščitene notranjosti, stabilnih pogojev in razmer uravnotežene skrbi za snovno oskrbo, v nezanesljivo, neprimerno ter včasih popolnoma neprijazno in tuje okolje. Tega nihče noče, vsak se brani na vse kriplje, otepa, zadržuje položaj, kljubuje pritiskom … a brez uspeha, naravni procesi ne dovolijo zavlačevanja … No, v bistvu moram reči, da z uspehom … torej, rojen si … tako kot mi, tudi ti. Vsaj poskusil boš lahko … veliko nas je … še več je tistih, ki nikoli ne bodo imeli priložnosti.
To, da si rojen, postane neizpodbitno izhodišče ki te spremlja vse dni življenja. Skoraj nič drugega, kar je povezano s tvojo osebo ni tako zanesljivo kot prav dejstvo da si se nekoč in nekje rodil. Če nam že kraj rojstva, v postindustrijski dobi institucionalnega porodničarstva, ne pomeni prav veliko, pa nas časovno obeležje, z začetkom štetja naših zemeljskih let, nepreklicno in nepovratno spremlja povsod.
Temu dnevu imaš nenazadnje pravico pripisovati poseben pomen. Pomen rojstnega dne bi lahko bilo znamenje ali odgovor na vprašanje o prihodnosti, morda napoved usode, ki te spremlja v življenju ali zgolj resetiranje osebnega števca na nič. Odgovore o pomenu takšnega dogodka bi lahko razbrali iz položaja zvezd na nočnem nebu, vremenskih pojavov ali vraž. Najbolj preprosto pa si je ta dan samo zapomniti po številkah iz dogovora, ki ima za osnovo relativni položaj planeta glede na najbližjo zvezdo in zaradi ničesar drugega. Referenčni okvir minevanja tvojega življenja postane tako monotona enoznačna rotacija planeta okrog matične zvezde. Vsakoletno vračanje v enake astralne lege ti sicer lahko zbuja različna občutja, na splošno pa te tovrstne ponovitve po določenem času verjetno začnejo dolgočasiti ali celo puščati v občutju tihe neizpolnjenosti. Dovolj pusto je že, da se zaveš, da boš moral stanje svojega telesa, misli, načrtov in upanj, vedno povezovati, primerjati ali celo opravičevati z bebavih štetjem povratkov zvezdnega sita na isti položaj.
Nobeno število nas v življenju ne zaznamuje tako usodno, kot prav število let. Nobena karakteristika ne poda toliko vsebine, s tako malo informacij. Ni človeka na svetu, ki bi bil neobčutljiv za globok posredni pomen, ki ga to število nosi v sebi.
Jezik števil je univerzalen. Če jim pridružiš še obče-človeško razvojno kategorijo pretečenih astronomskih let od trenutka rojstva naprej, potem jim pridaš prav posebno in osebno vrednost. Če nisi pretirano obremenjen z velikimi pričakovanji, ki jim število let seveda ne gre v prid, ker staranje v glavnem ničemur ne gre v prid, potem lahko ta dan pridobi tudi osebno prazničen pomen ali pa se lahko vsaj delaš, da je tako.
Na staranje lahko gledamo kot na povečano število dragocenih in kakovostno porabljenih let, ne le zmanjšano število preostalih, pogojno dobrih … In za tisto, kar je dobrega se vseeno splača zahvaliti … torej hvala Bogu za vse kar je bilo in je … mogoče ni bilo vedno tako dobro, kot sem upal ali celo pričakoval … bilo pa je dovolj plodno, da se je splačalo biti zraven. Prav tako hvala, dobri in usmiljeni Bog, za vse kar še bo … verjetno tudi ne bo vse kot bi si želel … najbrž bo pa dovolj zanimivo, de se splača pričakovati.

torek, 27. januar 2009

Začnimo s koncem …

Kaj nas zdaj čaka? To je pravo vprašanje, ki nas hromi če z enim očesom gledamo grozljivke … mrliče, ki padajo iz omar, odsekane glave, ki se kotalijo iz vseh lukenj, iztirjence, ki živijo samo zato, da mlade turistke žagajo z motorkami … buuuuaaaa…
No … podobno vprašanje si včasih zastavljam tudi sam, ko preberem, slišim ali bognedaj celo vidim kaj o napovedih koncev. Pa naj si bo kozmoloških ali ekoloških, da kakšnih človeku prijaznih ali svetovnonazorskih, niti ne omenjam.
Kozmologi trenutno dajejo vesolju dve varianti, izgubljeno bo v praznem zamrzovalniku ali pa zdrobljeno in stlačeno v končnem velikem koktejlu, ki si morda celo opomore in ponovno postane nekaj takega, kot je zdaj. Ekologi so velikodušnejši in nam dopuščajo več možnosti; praženje zaradi stanjšanja ozonske plasti, utopitev zaradi dviga morske gladine, počasno kuhanje v lastnem soku zaradi globalne otoplitve … da ne govorimo o kometih, ki bojda drvijo točno v nas, vulkanih, ki potuhnjeno čakajo na izbruhe planetarnih razsežnosti, klimatskih katastrofah, ki so se že dogajale in se bodo skoraj gotovo še ... Skratka, po nobenem od scenarijev se nam ne piše dobro, ne svetu, še manj pa nam, ki skušamo na njem živeti in si celo domišljati o neki vladavini nad ostankom stvarstva.
Vse napovedi so torej obupno pesimistične in to tako zelo sugestivno, da jih nekateri že vgrajujejo v svoj življenjski nazor. V nekakšno svetovno črnogledost (to nima zveze z izvolitvijo B.O.), globalni brezup, negativistično nastrojenost do vsega, zanikanje vseh prizadevanj posameznika ali družbe da se morda le lahko upre degradaciji ali defetizmu.
Skratka … nobena inštanca, od znanosti, psevdo-znanosti, religije … pa do bolgarske vedeževalke … ne napoveduje drugega kot propad, uničenje, pogubo, naslikano z barvito paleto totalnih in neizogibnih koncev.
Njih časovni razpon? Od par sto let za ekologe, do sto milijard let za kozmologe. Ostali destroyerji so pa nekje vmes. Kaj pa vem …?
Meni se pa zdi vse skupaj nekako sumljivo. Podobno, kot če lik iz starih kavbojskih filmov, ki mu natikajo zanko na vrat, izjavi: "Ne vem točno zakaj, a slutim težave …"
Tudi jaz bi rekel, da slutim težave … pa tudi to, da ne vem točno zakaj.
Manjka mi nekakšna … druga možnost, alternativa konca, ki bi to ne bil … nekakšen happy end. Preveč človeško, nelogično in enostavno se mi zdi končati zgodbo s totalnim fijaskom, kot po kakšnem scenariju za diplomsko nalogo na AGRFT. Tukaj mora biti in je nekaj več.
Tu so špekulacije dovoljene in celo zaželjene. Sanjači so naši častni gostje. Fantasti so naši vzorniki.
Za začetek … pozabimo na začetek. In še vedno za začetek … pozabimo tudi na konec.
Tako, s to mejno navlako smo torej opravili. Začetka ni in konca tudi ne. Preprosto ni. Pozabi. Vedno je nekaj prej in nekaj potem. Vedno je.
Vedno je tudi nekaj vmes, in to je obstoj. Torej obstoj … ta je tisti, ki je. In kaj bi bilo še značilno za obstoj, razen tega da obstaja?
Hja … prav gotovo … spreminjanje. Obstoj sploh ni obstoj v statičnem smislu. Gre le za pojav, formo, stopnjo ali fazo razvoja, na katero smo v nekem trenutku naleteli. Nekako kot oblaki … ves čas nastajajo in izginjajo. Ko izginejo pri nas nastanejo nekje drugje, lahko pa tudi hkrati tu in tam. Vmes se kajpak preoblikujejo. Res so zanimivi. V bistvu pa sploh niso nekaj kar bi bilo lahko cilj, so bolj slučajno. Zarositev zraka. Gratis dodatek k zemlji, vodi in zraku. Prehod med vodo in … vodo.
Zakaj bi bilo pa na primer z vesoljem ali življenjem v njem drugače? Prav tako ni nujno da je vse to nek cilj. Lahko da gre le za nek slučajen, prehoden pojav. Prehod med vesoljem in … vesoljem.
Ravno tako tudi mi. Ali smo mi res tisto kar je končni cilj nečesa? Mogoče smo tudi mi le prehod med eno obliko bivanja v drugo, med eno zavestjo v drugo.
Pojavna oblika teles … nekako na pol poti med dušo in … jasno, dušo. Kaj pa drugega?

nedelja, 25. januar 2009

Duše vzemi, drugo pusti

Pričujoči amater, ki se poleg, oziroma pred vsemi ostalimi (ne-)uporabnimi stvarmi, profesionalno ukvarja tudi z vzgojo svojih otrok, je že zapopadel dejstvo da mora vzgojitelj, ko se loti vzgoje, najprej pozabiti da misli vzgajati. Dokler namreč razmišljate o tem, da boste vzgojno in pravilno ravnali, v izogib temu da bi vas vaš naraščaj ne osramotil, pustite upe pred pragom. Vzgoja je kvečjemu prenašanje, transfer navad, vzorcev obnašanja ali ne-obnašanja, izročil in izkušenj od enega na drugega. Vendar takšno pretočeno ali še bolje, prečrpano znanje ni dovolj. Še zdaleč ne. Pridobljeno mora postati (včasih je morda sicer bolje če ne bi) tudi lastna navada naslovnika vseh naukov. Kaj velja teorija, če je pa praksa drugačna? Malo pomeni če ata, ki sami kadijo, zabičajo otroku da ne sme kaditi. Saj pri desetih še ne bo, pri petnajstih pa gotovo. Namreč ... zavestna vzgoja je vrh ledene gore, torej ena desetina vsega kar damo, ostalih devet desetin gre takrat ko se sploh ne zavedamo da nismo sami in mislimo, da si lahko damo duška. To je takrat ko se prepiramo s partnerjem, ko kritiziramo sosede in sodelavce, ko grdo govorimo o šefih, politikih in učiteljih ... tudi takrat, ko planiramo kako bomo slab avto nekomu podtaknili za dobrega … Torej ... vzgojne prijeme, ki jih zagovarjamo moramo vzgojitelji vsekakor najprej uporabiti na sebi.
In čemu služi ta "vzgojni" nagovor?
Hja … recimo prazniku. V sevniški župniji smo ga proslavili celo s tortami. Danes praznujemo rojstni dan svetega Janeza Boska, italijanskega duhovnika, ustanovitelja salezijancev in predvsem velikega vzgojitelja. Svoje življenje v drugi polovici 19. stoletja je posvetil delu z ulično mladino v industrijskem Torinu.
Pri svojem delu je bil svetniški, torej izjemen in neomajen. Velja za utemeljitelja vzgojnega načina, znanega pod imenom preventivni sistem, ki temelji na razumu, veri in ljubeznivosti. Njegovo vsebino sam povzema takole: “Izvrševanje preventivnega sistema sloni na besedah sv. Pavla, ki pravi: ‘Ljubezen je dobrotljiva, je potrpežljiva; vse potrpi, vse prenaša, vse upa in se ne da razdražiti’”. Ta nagiba vzgojitelja, da ljubi mladega človeka, pa naj bo v kakršnem koli stanju, da ga privede do prave človečnosti, ki se razodeva v Kristusu, da mu dà zavest in možnost živeti kot pošten državljan in kot božji otrok.
Kaj torej svetnik postavlja v središče vzgoje?
Ljubezen, seveda. In prav ima. Človeka moraš imeti najprej rad. Razmišljati o tem, kaj bi storil za tistega, ki ga imaš rad, ni težko. Vzgojitelj, ki ima svojega varovanca rad, bo iznajdljiv, prefrigan, neomajen, z vsemi žavbami namazan, tudi strog če je treba … ker mora doseči svoj cilj. In cilj je samo eden. Dobro za otroka.
Otroka vzgajaš za življenje, ne za "maminega sinčka". Naučiti ga moraš ceniti, ne le uživati življenje. Moraš ga navaditi, ne le razvaditi. Spoznati mora, da se lahko zanese le na stalno potrebo po lastnem trudu in odgovornosti. Razumeti mora, da poleg glagola "živeti" z vsemi podpomenkami, obstoja tudi glagol "skrbeti", ki nima toliko podpomenk lahko se pa nanaša na veliko ljudi.
Učinkovito ali količkaj vredno lahko vzgajamo le s svojim zgledom. Če nas kdo kdaj sooči z lastnim poštenjem in lastno vestjo, potem nas prav gotovo tisti, ki jih moramo naučiti stopiti čez prag lastnega doma. Če hočemo vedeti kako smo sami vzgojeni, potem raje opazujmo tiste, ki vsa leta dihajo isti zrak in poslušajo iste besede, med istimi zidovi kot mi. Če hočemo zvedeti kako odgovorni smo sami, poglejmo kako našim otrokom uspe dosegati svoje cilje. Da bomo videli kako dobri vzgojitelji smo, počakajmo na vnuke.
Vzgoja je naravni fenomen. Mislim da je prav gotovo najstarejše človeško izročilo, ki se ga da celo nekoliko zavestno usmerjati. Del vzgoje vsekakor deluje po orodju nagonov, vendar gotovo ne vsa.
Veliko lahko tudi sami popravimo ... začnimo pravočasno ... najprej kar na sebi ...

petek, 23. januar 2009

Premoč

Drznil so bom sposoditi tujo misel, pa naj bo kar bo:
“Imunski sistem deluje povsem zunaj naše zavesti; imunskega sistema in njegovih nasprotnikov –mikrobov – s svojimi zavestnimi čuti ne zaznavamo niti ne moremo spremljati in usmerjati “akcij” svojega imunskega sistema proti njim. Kljub temu imunski sistem vsak dan prejme in predela milijone molekularnih informacij o bolezenskih mikrobih in naših lastnih celicah ter se odloča, kaj v našem telesu je zdravo in “naše”, kaj pa bolno in “tuje”. S tem imunski sistem vzpostavlja biološko (molekularno) identiteto vsakega posameznika na podoben način, kot človeški razum omogoči posamezniku razvoj njegove lastne osebnostne identitete in podobe o njemu samem. Zato imamo imunski sistem upravičeno za naš skrivnostni “jaz”, čeprav njegovega delovanja ne čutimo. Občutimo le posledice, kadar imunski sistem deluje narobe.“ Avtor je prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani.
Hvala, profesor Ihan.
Torej … ta trenutek na lastnem telesu občutim posledice napačnega ali pomanjkljivega delovanja imunskega sistema. V mojem primeru je boj z mikrobi izgubljen. Kapitulacija. Premoč nevidnega sovražnika je porazila slabo organizirane in podhranjene obrambne mehanizme mojega telesa. Bolan sem.
Kašljam, imam vročino, vse me nekako boli … slabo se počutim. No resnici na ljubo, mislim, da je danes že boljše kot včeraj. V bistvu … upam.
K zdravniku še ne grem. Mogoče sploh ne bom šel. Se mi ne zdi dovolj hudo. Vzamem kakšno tableto, pa je. Saj ni važno katero, samo da pomaga. Zdi se mi, da bi trpel moj ego, če bi zaradi prehlada šel k zdravniku.
Mikrobi, mikrobi, moji sovražniki ... zavladali ste telesu, ne pa tudi duhu. Ali pač?
Takšna bolezen je lahko priložnost za malo vajo iz samo-opazovanja. Zanimivo se mi zdi primerjati popačenje slike sveta skozi oči bolnega. Svet preprosto ni enak, če ga gledaš zdrav ali bolan.
Veliko stvari, ki bi jih sicer opazil, ne opazim. Postanem ne-pozoren na ljudi okrog sebe, ne opazim pokrajine, ki se vozi mimo vetrobranskega stekla, ne vidim tistih podrobnosti, ki sicer motijo moje vsakdanje okolje. Stvari postajajo nepomembne.
Ko si bolan se zazreš vase, v svet številnih drobnih sovražnikov in načetih branilcev imunskega sistema, ki se ti dogaja. Zunanjost je zabloda. Ponotranjiš se. Umakneš. Čakaš da telo opravi svoje. Naj delajo tisti, ki se spoznajo na to.
Bolezen je stanje umika iz tega sveta. Nisi za med ljudi.
A to še ni vse. Ko se umakneš pravim podobam sveta, začneš sprejemati popačene. Ker ne vidiš tako kot je, začneš misliti tako kot ni. In ker misliš tako kot ni, reagiraš drugače kot je prav. Obnašati se začneš narobe. Postaneš siten in sam sebi napoti.
Bolezen nikoli ni samo bolezen, vedno je bolan človek, ki reagira, kakor pač reagira. Vedno je nekakšno okolje, ki bolnega sprejme, kakor ga pač sprejme. Tako pač to je.
p.s. Naj pomirim morebitne bralce. Profesor Ihan tega sicer ne omenja, vendar se mikrobi zaenkrat še ne prenašajo po spletu. Virusi že, mikrobi pa še ne. Vsaj kolikor jaz vem ...

sreda, 21. januar 2009

Ave triumphator

Novi vladar imperija in sveta je končno zasedel svoj prestol. Med podaniki je zelo oboževan in vsi so že težko čakali tega trenutka. Starega imperatorja se je ljudstvo naveličalo in se iz njega celo norčevalo. Množice so prepričane da je imperij pod njegovo vladavino oslabel in da se jim zdaj godi slabše kot takrat ko je sedel na prestol. Očitajo mu da je nespametno potrošil veliko zakladov za nesmiselne vojne v oddaljenih kolonijah, medtem pa so slabe letine dodobra izpraznile imperialne kašče. Nekateri trdijo tudi da je slabo varoval sveta mesta pred barbari, ki so vpadali in uničevali svetišča ter ubijali podanike. Stari imperator je torej končno predal žezlo novemu in se umaknil uživat pokoj na svojo pristavo v eno od južnih provinc.
Novi vladar je prvi v dolgi imperialni zgodovini, ki prihaja iz južnega plemena nigrov. Pleme je bilo stoletja zasužnjevano in zatirano, zato so njegovi pripadniki prepričani da novega imperatorja vodi sama Božja pravičnost. Tudi pripadniki vladajočega plemena uajtov so navdušeni nad novim vladarjem. Od njega pa pričakujejo predvsem modro vladanje, ki bo spet napolnilo zakladnice in utrdilo imperij.
Prišel je torej veliki dan ustoličenja, ki se je dogajalo v prestolnici ob dvornih palačah. Velikanske ljudske množice iz vseh provinc in tudi oddaljenih kolonij so se kljub mrazu zbrale in s solzami v očeh ter glasnimi ovacijami pozdravljale prve modre besede novega vladarja. Kordoni zvestih vojščakov so strumno korakali v pozdrav pred njegovo častno ložo in salutirali ko se je kolona bleščečih kočij z njim, njegovo družino in celotnim dvorom peljala na slovesno prizorišče. Najslavnejši pevci so peli v njegovo čast. Podložni knezi in upravitelji imperialnih posestev ter kolonij so mu sami ali po svojih odposlancih izkazali podvrženost in veliko naklonjenost.
Novi vladar zaupa v Božjo pomoč. Ob ustoličenju se je napotil v tempelj, kjer so veliki duhovniki v ta namen darovali še posebej slovesno daritev. Da bo pravičen in usmiljen je pred podaniki prisegel tako da je položil desnico na Svete spise.
Ljudstvo in dvorjane je slovesno nagovoril z izbranimi besedami. Povedal je da bo imperij spet močan, da bo kruha dovolj za vse, da bo vojščake pripeljal nazaj domov iz plemenskih vojn ter da bosta v provincah ponovno zavladala pravičnost in mir.
Po ustoličenju se je ljudstvo veselilo na številnih zabavah po prestolnicah vseh provinc. Dvorjani pa so se umaknili na pojedine in rajanja z najboljšimi dvornimi zabavljači …
Stroške bo krila državna zakladnica, nekaj pa bodo darovali tudi nekateri cehi in deželni knezi. Ljudsto je zaenkrat zadovoljno, novi vladar pa zelo zaposlen.

ponedeljek, 19. januar 2009

Zgodbice, ki si jih izmislimo hitro ...

Bledo sonce je končno obsijalo gola drevesa, porastla po pobočju nizkega hriba na obrobju planote. Ledena megla je zimski gozd že cel teden ovijala v otožno belino z ne prepoznavnimi sencami in neupoštevanjem drugih barv razen nekaj dolgočasnih odtenkov sivine. Tanka skorjasta snežna odeja je skrivala razpadajoče listje in podrast ter obsijana s skopim januarskim soncem redkemu gozdu pridajala ozadje urejenosti in čistosti. Gozdič je bil položen v bližino vasi in v takšnem času, brez listja in podrasti je naključnemu sprehajalcu zbujal vtis prostranosti, širine … kar nekako slabo izkoriščenega, praznega prostora. Resnici na ljubo je bila podoba zimske krajine pretežno dolgočasna, brez prave volje po gibanju ali dogajanju. Nič se ni premikalo, nobenega listja, ki bi odgovarjalo vetru, ki ga ni bilo, nobenih ptic, ki bi ogovarjale žarke precejene svetlobe in oblake ki so se naglo podili čez nebo nad planoto.
Svet je dihal v tihem zimskem spokoju … v odsotnosti ali počitku življenja. Zdaj je čas za umiritev sokov in energij, zbiranje moči in volje za nov polet. Zaustavitev in ohladitev pogonskih peres v vročih mehanizmih stvarstva. Hibernacijo.
Pa vendar, vse morda le ni tako mirno kot izgleda na prvi pogled ... Če bi se kdo ustavil med debli in natanko prisluhnil, bi morda zaznal droben šepet, skoraj šelestenje … Če bi pa tudi razumel tisočere jezike narave, bi morda izvedel kaj se drevesa pogovorjajo. Pa jim prisluhnimo ...
Stari hrast škriplje: "Vi mladi ... kaj bi z vami? Poglejte mene. Sto zim sem prestal in moj les je trd kot skala. Nihče mi nič ne more. Jaz sem resnični gospodar tega gozda." Soseda smreka vzvišeno zacvili: "S čim se pa ti lahko pohvališ starec? Poglej se kakšen si. Ves skrivljen in posušen. Glej mene, kako košata in ravna sem. Moj vrh se vidi iz zadnje hiše v vasi. Največja sem v gozdu." Takoj zaprsketa bukev v bližini: "Pha ... koga pa hodijo občudovat, če ne mene? Poglejte moje deblo kako debelo in močno je. Ravno zadnjič me je kmet potrepljal po njem. Jaz sem tu gotovo najmočnejša. Nič me ne more premagati." Seveda tudi stari kostanj ni pozabil zahreščati: "Ha, ha, ha ... kaj se pa greste? Če je kdo tu glavni sem prav gotovo jaz. Dlje sem tukaj kot vsi ostali. Koliko viharjev me je ruvalo? Koliko strel je treščilo vame? Kakšno ledovje me je že lomilo? Jaz se edini tukaj lahko s čim pohvalim."
In tako naprej in spet od začetka. Drevesa so se razvnemala in poudarjala svoje vrline, se napihovala in hvalila z močnim lesom, dobro rastjo, lepoto in izkušnjami.
Vse to je poslušal bezgov grm ob robu gozda. Seveda je bil raje tiho. Kaj pa naj bi rekel? Njegovo deblo ob ostalih drevesih sploh ni bilo nobeno deblo ampak le veja. Njegov les je krhek in votel. Njega nihče ne treplja, vsako pomlad pridejo le nabirat cvetje in poleti jagodičje. Drevesa ga še opaziti niso hotela.
In tako bi se drevesa verjetno še dolgo repenčila, če se ne bi pojavilo nekaj, kar jih je zmotilo.
Po cesti, ki vodi iz vasi je pridrdral traktor. Rararara ... ropot je porušil spokojni mir in prestižna gozdna razprava je utihnila.
Tudi traktor je obstal na dovozu gozdne poti. Motor je izdahnil in v sneg so stopili trije možje. Razložili so nekaj orodja, se nekoliko pogovorili in podali med drevesa. Prvi je prišel do smreke. Na kratko je zasekal s sekiro v lubje in prižgal motorno žago. Rezek zvok je bil slišati kot zadnji krik ponosne smreke, ki je še nekaj trenutkov prej zatrjevala, da je nepremagljiva. Trenutek zatem je glasno in v oblaku snega treščila po zmrzlih tleh.
Enaka usoda je čakala še bukev, kostanj in tudi stari hrast se je truščema zvrnil po pobočju. Motorna žaga je histerično vreščala ves dan. Od dreves, ki so še zjutraj hotela vladati so popoldne ostala le gola debla in kupi vej. Traktor je debla zvlekel ob cesto in jih pustil ležati tam kot trupla padlih vojakov. Drugi dan je iz doline pripeljal tovornjak z dvigalom, naložil debla in jih odpeljal.
Mir se je vrnil v gozd. Pravzaprav ne čisto pravi mir. Drugačen, nikoli več takšen kot prej. Nekako ... prazen, oddaljen, brezoseben, neprijazen. Na bojišču so se goli štori svetili med blatnim in zmendranim snegom. Curki žagovine so se mešali z razdejano podrastjo kot bi kri žrtev ponikala v zemljo. Vse je bilo tako ... pusto in tiho. Samotno.
Tako se je počutil tudi bezgov grm. Nič se mu ni zgodilo. Vse se je dogajalo mimo njega. Vendar mu je bilo vseeno hudo. Hudo za lepimi in ponosnimi drevesi, čeprav so bila tako polna samih sebe. A bila so tudi tako živa ... rad je bil v njihovi družbi, četudi ga niso nikoli imela za sebi primernega soseda.
S soncem bodo po kapilarah stekli sokovi, kot vsako leto. Ko bo prišla pomlad bo belo zacvetel, kot vsako leto.
Ampak njegov les je še vedno tako krhek in votel ...

nedelja, 18. januar 2009

Agnes

Gospod, ne upiram se Tvojemu klicu. Želim biti nagovorjen in niti ne razmišljam o tem, da bi ne storil tistega, kar mi naložiš. Kamor me vabiš grem rad. Kar mi daš vzamem z veseljem.
Saj sploh nisi zahteven. Od mene ne zahtevaš nič takega, česar nebi zmogel. Nič takega, kar bi me obremenjevalo ali mi kradlo čas. Nikamor me ne siliš. Življenje, ki mi ga daješ je dobro in mirno. Nad mano ne dvigaš glasu, nikoli mi ne kažeš jeznega obraza. Do mene pride le tihi prigovor, ki ga slišim le jaz … naj vztrajam, naj nadaljujem, naj se trudim naprej ... Kadar mi je težje čutim roko na rami in besede v srcu ... vse bo dobro, vse se bo uredilo …
Ne namenjaš mi velikih dejanj in ne postavljaš me pred težke preizkušnje … še ne …
Hvala Gospod, zaupam Ti da mi ne boš naložil več kot zmorem. Vem da me boš varoval da se tudi sam ne bom bremenil preveč.
Hvala ker me bogato nagrajuješ čeprav sem pozabil sploh kaj prositi …
Kaj pa naj prosim? Saj veš bolje od mene česa sem potreben.
Hvala za vsak dan, za vsak nov obrat zemlje, za vsak umik sence svetlobi.
Hvala tudi za danes, za nagovor ki si ga po dečku Samuelu povedal meni in tolikim drugim. Hvala za zgled svetnice Neže, ki nas nagovarja v majhni Zagraški cerkvici.
Hvala za zimski dan, ki si ga za kratek čas blagoslovil s soncem, kot bi hotel spet povedati kar si nam že tolikokrat … "Upanje ostaja. Jaz ostajam."
Hvala za vse ljudi, ki sem jih srečal ne da bi jih poznal pa vendar zmorejo biti tako čudoviti prijazni. Hvala za ljudi, ki jih že poznam in znova spoznavam v Tvoji milosti.Hvala Gospod, za trenutke ki mi jih namenjaš, za vsa srečanja v katere me vodiš ter za majhne in velike Besede … ki si mi jih pripravil.

petek, 16. januar 2009

Skidaj.si

Verjetno bi moral napisati nekaj v smislu, kako zelo so moja jutra sveža, spočita, še neomadeževana in polna megličaste mehkobe v oknih, orosenih s toplim dihom pričakovanj. Pa ne bom. Lagati se ne sme. Nima smisla, komu na čast? Pač ni tako … pri meni že ne.
Jutra so zame nekako … naporna … že sama od sebe, brez morebitnih dodatnih zadolžitev s prisilno evakuacijo ostalih družinskih članov iz cone spanja v kraljestvo bleščave luči. Jutra me nikoli niso navduševala niti očarala ali bognedaj celo navdajala z optimizmom. Z njimi sem se kvečjemu hladno in neosebno sprijaznil, včasih pa še to ne.
Morebitnim bralcem bom zaupal skrivnost. Včasih cel dan prespim. Kar potem tava naokrog je le telo, korpus, ki deluje samodejno, samoodbojno, kot žogica v fliperju. Mašina poskrbi za vse. Kamor me odbije, tja se skotalim. Neverjetno, a rezultati so običajno celo nad pričakovanji. Če deluješ po principu vztrajnosti dosežeš dostikrat več kot s premišljenimi koraki.
Jutro me vedno znova preseneti, najde nepripravljenega, skoraj šokira. Vedno se ga moram najprej nekako navaditi, priučiti, ujeti in ujahati svojo zaspano nrav ter jo prisiliti v lahen dnevni drnec.
Res da sicer pogojno, obratno sorazmerno v odvisnosti od časa dokončanja večerno-nočnih bdenj, vendar vseeno raje vstanem nekoliko prej. Samo da imam še čas za posebno jutranje obredje, vstajenski ritual, hibrid med avtosugestivnimi prijemi in brivsko-očiščevalnimi intervencami, po možnosti v kombinaciji s piratsko kopijo čajanke. In če mi vse to uspe zložiti v skopo jutranjo minutažo je še vedno komaj dovolj spodbudno za tiho in bridko slovo.
Kaj se pravzaprav dogaja znotraj suhoparnih jutranjih zagonskih postopkov?
Običajno se nekako do britja dovolim predati bolečini, žalosti zaradi soočenja z neskladjem med ideali in resničnostjo bivanja …nekakšnemu primarnemu svetobolju. Ta občutja se kot igrivi tolmunček v veceju prelijejo v sekundarni realizem, ki se pojavno izkazuje predvsem v priznavanju, upoštevanju dejstev in uresničljivih možnosti, sprijaznenju s tem kar je, če sploh kaj je? Torej … bo treba … ni druge! No, pričakovano je sklepna faza lahko le terciarni pragmatizem, nadgrajen s samožrtvovalno slo. Spoznanje, da je edino smiselno vreči lastno telo na plano in ga prestaviti tja kamor je treba ter prisiliti v družbenokoristno početje. Vsa upanja na kakšen drugačen razplet so jalova. Je pač treba.
In včeraj je bilo treba že takoj. Potrebno se je bilo precej odločiti. Zatečena situacija je zahtevala ukrepanje. Ničesar se ni dalo več spremeniti. Čas za kaj drugače je bil že izgubljen. Skušal se iskati primernega krivca, ki bi mi odgovarjal za težave ter morebitno izgubo energijeinčasa. Pa nič. Nisem ga našel. Sam sredi težav.
Ko si načet in potreben pomoči ne bo nikogar. Temu se v fiziki reče zakon gravitacije težav.
No, lahko se pohvalim, da sem le uspel premagati notranje nasprotnike. Lastno opozicijo. Hudičke, ki so mi tiho šepetali v uho "Pusti vse skupaj, saj to ni tvoj problem …naj se kdo drug muči …"
Ni bilo lahko ampak naši so zmagali. Odločitev za akcijo je bila takojšnja in tudi ročno, po okončinah pričujočega pisca, brez odlašanja izpeljana.
Torej … vzel sem lopato in odkidal sneg izpred vrat.
Lahko bi šel nazaj spat in počakal na odjugo. Naslednjič mogoče bom.

četrtek, 15. januar 2009

Novo vino iz starih mehov

Vse delitve tega sveta so umetne ali brez prave vsebine, razen ene. Vse razlike slej ko prej lahko postanejo ekonomska, vizualna ali načelna kategorija, brez prave, trdne ali trajne podlage v realnem času, razen ene. Za vsako vrsto potencialno ali stvarno konfliktnih situacij, ki se pojavljajo v človeškem življenju, obstaja vsaj ena kategorija ljudi, ki se jih takšna zagata ne tiče, razen ene. Vsi nabori stališč, mnenj, vrednot ali pogledov, ki spremljajo in so posledica družbeno-socialnega položaja posameznika, dovoljujejo ali celo predvidevajo subjektivno vztrajanje na njihovi nesprejemljivosti in trajnosti, razen enega. Vsi posplošeni, pavšalni ali javno-mnenjski pogledi na določeno družbeno skupino so lahko človeško distancirani ali celo permanentno premaknjeni na odlagališče brezbrižnosti in nezainteresiranosti, razen enega.
In seveda v istem duhu … obstaja samo ena zanesljivo skupna značilnost vseh bitij tega planeta!
In to je staranje. Njegova posledica pa obstoj temeljne bivanjske relacije žive narave ... torej, med starejšimi in mlajšimi.
Vse ostalo je variabilno, nerazpoznavno, nejasno, neločeno, zlito, fuzzy, mešano ali zmešano, včasih celo čudno … vključujoč razmejitev med starejšimi in mlajšimi.
Na tem mestu je takoj zaznano znano vprašanje. Kdaj postane tisto kar velja za mlado, staro?
Hja … iz prve bi rekel da takrat, ko pride mlajše.
Pa ni čisto v redu. Pri novem vinu to morda velja pri generacijah pa ne povsem.
Nekaterim današnjim mladeničem za vrat diha štirideseta ali so že celo v njenem lovišču. Na drugi strani pa lahko srečaš tudi povsem prizemljene dvajsetletnike.
Različno, seveda gledano iz povsem osebnega gledišča.
Kakorkoli, razmejitev med mladim in starim me v tem trenutku osebno ne nagovarja.
Zanima me predvsem fenomen razlike. Kakšni sta lastni funkciji mladega in starega, da tako redko zaresonirata v skupni frekvenci?
Kaj recimo pri človeku hočemo označiti z atributom "mlad"?
Neizkušen, nedodelan, nedograjen, začetnik, v delu, v izgradnji, v razvoju, v rasti, perspektiven, se mora še kaj naučiti …
Vsi navedeni pridevniki ali opisi so seveda pobrani iz besedišča "starejših", torej nasprotne strani. In tu dejansko naletimo na škripajoči tečaj osi, slabo podmazano vrtišče kolesa "mladi – stari". Na tej točki se prvič resno razhajamo.
Za kaj pravzaprav gre?
Enostavno. Mladi teh opisov ne priznavajo ali postavljajo pod vprašaj vse razen vejic in pik. Ne čutijo se takšne. O sebi ne razmišljajo tako pokroviteljsko kot to počno starejši.
Mladi se prepoznavajo kot … dovolj usposobljeni, pametni, izkušeni in seveda zelo močni, da lahko prevzemajo odločanje … Stari seveda tega ne vidijo na tak način. Prepoznavajo fazo v kateri so mladi zdaj ker so jo tudi sami nekoč doživljali in preizkušajo razliko na sebi. Do mladosti se včasih obnašajo kot do neke vrste bolezni. Kot da je mlade potrebno zdraviti samo zato ker so mladi. V najboljšem primeru menijo, da mladosti manjka začimba preverjenih rešitev, ki jih prinese izkušnja.
Kaj pa "star"? Jasno, prosto povzeto po besedišču "mladih".
Staromoden, tog, okostenel, konzervativen, ne razume, najbolj pameten, hoče imeti vedno zadnjo besedo, preživet, ne da dihat, vsem soli pamet, živi v prejšnjem stoletju, zahojen …
Tu se ponovno razbežimo.
Starejši se skoraj nujno vidijo kot posvečene v izkušnjah, prekaljene v življenjskih okoliščinah, kot tiste, ki se znajo "modro" odločati že samo zato, ker so starejši.
Ne vem. Radikalna stališča mi že od nekdaj aktivirajo pogojni refleks globokega vzdiha. In tudi tokrat je tako. Težko je v celoti pritrditi enim ali drugim. Znanec, ki me ne preseneča s pragmatizmi bi rekel: "Odvisno s kom piješ".
Mladost mora dojeti, da za obvladovanje sveta nista dovolj le moč in volja. Starost mora stopiti ob stran mladostni energiji in ambiciji ter ju spustiti mimo.
Verjamem da je le kombinacija mladega in starega tisti pravi življenjski "Jing - jang". Tudi družba, na vseh nivojih, od družinskega naprej, je genetsko medgeneracijsko strukturirana kar pa nujno pogojuje tudi razvoj medgeneracijskega sožitja.
Drugače ne gre.
In kdaj si torej star?
Hja ... pod vtisom praznikov ... mogoče že takrat, ko ti vsi želijo samo sreče in zdravja … na ljubezen pa pozabijo.

torek, 13. januar 2009

Primerno učinkovita uspešnost

Moderno je govoriti o projektih. Delamo na projektih … organiziramo se projektno … Kdor hoče v korak s časom mora imeti vsaj kakšen projekt. Saj ni pomembno kaj, samo da je nekaj. Brez projekta si … skoraj … kot bi se reklo … brez šans. Hočeš shujšati … pristopi projektno, se želiš odvaditi kajenja … naredi načrt, si želiš dvigniti samozavest … rabiš projekt osebne rasti, bi se rad poročil … o. k., o tem ne bom … da ne govorimo o hišah, vikendih, kreditih … investicijah.
Ena od definicij projekta je, da gre za ciljno aktivnost v omejenem času in z omejenimi sredstvi. Torej, nekaj je treba narediti iz tistega kar pač je na razpolago … čas, denar, prostor, ljudje, organizacija, znanje. Jasno, da voljo moramo imeti … itak. Vse skupaj seveda z namenom nekakšne koristi, izboljšave stanja, dobička …
Neke vrste projekt je tudi naše življenje. Imaš, kar pač imaš … nekaj si prinesel na svet, nekaj si pridobil sam. Čas je omejen … zelo. Cilji so jasni … ali pa tudi ne. Del življenskega projekta je lahko tudi postavljanje ciljev. Zelo pomemben del.
Kaj pa ocene? Projekte namreč ocenjujemo. Govorimo o uspešnosti in učinkovitosti projektnega gospodarjenja.
Uspešen projekt je tisti, ki doseže boljše razmerje med dosežki in postavljenimi cilji. Uspešnejši projekt izpolni več ciljev.
Učinkovit pa je tisti projekt, ki doseže večje razmerje med dosežki in vloženimi sredstvi. Učinkovitejši projekt za iste rezultate porabi manj sredstev.Zelo življensko … uspešen človek je tisti, ki izpolni več pričakovanj, učinkovit pa tisti, ki dobre rezultate doseže s skromnimi sredstvi.

ponedeljek, 12. januar 2009

Pričevanje

Povej mi nekaj o resnici mojega bivanja. Pričuj o tem kako si me videl in spoznal še preden sem se rodil. Napoji me z močjo védenja, z resnico Božjih skrivnosti. Nadeni mi okove upanja in me še nocoj potegni iz teme dvomov in plitvin mlačnosti.
Tvoj Duh naj zaveje v meni, naj pomete vse listje, ki je napadalo jeseni in naredi prostor svetlobi ki prihaja.
Voda očiščenja naj preplavi obale nezaupanja, naj požene reke nazaj v potoke in potoke nazaj v izvire ter jim prenese veselo novico o enosti vsega v Tebi.
Kri naj postane Tvoje znamenje v mojem srcu in spona, ki me zaveže Nate ... z močjo, ki premaga temo.

sobota, 10. januar 2009

Značaj

Gremo ven! Ajde. V takšnem lepem vremenu je treba malo ven pa čeprav je sedem pod nulo.
Tavečji, odločno: "Ne grem, me zebe." Torej nič!
Žena, taktično: "Samo tole preobrazbo še pogledam na televiziji." Torej nič!
Tamau, zagnano: "Greva se smučat." Aha, eden pa le bo! Takšen rezultat sem tudi pričakoval.
Hm … ne zna se smučat. Pač ne smučamo. Sevnica ni na Gorenjskem in za nas je ta šport drag. Predrag. Jaz sem včasih smučal in imamo nekaj bolj stare opreme. Smo pred leti kupili na sejmu za tavečjega in zdaj je tamalemu ravno prav.
Za tele naše hribčke je še kar nekako … mogoče bomo kdaj tvegali in nabavili kaj boljšega …
"Dobro … pa greva … v Zabukovje …", rečem in si mislim, da če že ne drugega, bova pa vsaj na svežem zraku.
In sva bila res. Lep položen travnik, sonček, pa zmrznjena zemlja in ravno prav suhega snega da ni treba štamfat …
Pa sva se spuščala. Jaz sem gor nosil smuči od obeh on pa palice.
Dvakrat je šlo fino. Potem sem pa predlagal: "Glej mene, te bom naučil zavijat …"
Je poskusil in … bumf v sneg. Pa se je bilo treba pobrati … Hudo! Pa še enkrat … pa še enkrat …
Potem pa … konec! In seveda … pričakovana izjava, izrečena v še bolj pričakovanem tonu: "Dost mam tega brezveznega smučanja!"
Meni je še pasalo. Ne moti me če moram nositi smuči v hrib. Tudi to je rekreacija. In to dobra. Tako sem se jaz učil smučati. Tako smo se včasih sploh šli zimo, sneg in nekakšne zimske športe. Ure in ure na snegu. Noter smo šli šele ko se nam je zanohtalo z ledenimi hlačami in mokrimi nogavicami.
Zdaj vem, da se na ta način nismo samo do sitega naužili zimskih radosti. Bilo je še nekaj drugega, nekaj pomembnejšega … tudi za življenje. Naučili smo se potrpeti. Od mraza stisniti zobe in … gremo naprej. Drugi se niso dali … jaz pa tudi ne.
Pa sem ga malo provociral: "Jaz se bom še parkrat peljal, ti se pa pojdi preobut v škornje in nesi smuči k avtu."
To pa ne. Spet je šel na smuči in greva počasi skupaj … pa spet bumf v sneg.
On spet konec, jaz pa še ne … in spet … in spet.
Iz male zimske rekreacije se je razvila igra značajev.
E, pa … da te vidimo … Jezil se je, kričal, se metal po snegu …
Malo sem ga pustil razsajati … potem sem se pa tudi jaz naveličal … in sva šla …
V ogretem avtu sem mu potem prijazno (beri - hinavsko) ponudil iztočnico: "No, povej Jakob … ali se ni bilo fino smučati? "
"Ne!" Samo to!
Imel je rdeča lička in bil je utrujen. Razmigal se pa le je … tako in drugače.
Nad Pokojnikom je bila že polna luna. Gole veje kostanjev ob cerkvi Sv. Lenarta so segale proti njej kot proti rumenemu balonu. Rahle ledene meglice so pokrivale zasnežene grobove in nekaj svečk je delalo rumene kroge v snegu.

petek, 9. januar 2009

Pogojno uspešno o uspehu

Sedeli smo pod naslovom "Kako uspeti?" Pravzaprav ne vsi, predavateljica je stala. Pravzaprav ni stala. Bila je živahna in je svoja izvajanja pospremila s precejšnjo mero gibanja. Primerno temi, jasno. Delovala je prepričljivo in nam napotke za uspeh podajala z veliko dozo osebne energije.
Vmesna misel se mi utrinja. Ali je možno podajati temo o uspehu umirjeno, ležerno … z nizkim profilom?
Načeloma najbrž tudi. Vprašanje pa, če bi predavatelj deloval dovolj prepričljivo, ko bi na primer meditativno, poduhovljeno razlagal, da je potrebno stalno prežati na priložnost za osebno uveljavitev.
Zbral se je pester avditorij. Tako in drugače. Dokaj različni, pa ne ekstremni. Prijetni ljudje, pretežno znanci, vendar nikoli ob takih temah. Zanimivo. Ljudje, s katerimi se srečujem, pogovarjam, sodelujem, službeno pa tudi osebno. Zdaj pa v povsem novih okoliščinah. Že zaradi tega se splača.
Malo sem zamudil in uvod je že minil. Sem kar stopil v analizo pogojev za uspeh. Mogoče je bilo uvodoma povedano, kaj sploh je uspeh. Malo sem se bal, da bo ravno tisti trenutek, ko bom stopil skozi vrata, na vrsti misel, da je pomembna navada uspešnih ljudi prav točnost. Pa mi je bilo prihranjeno. Vseeno bi rekel, da je.
Definicije uspeha torej ne poznam. Obstaja verjetnost, da sem jo zamudil. Mogoče je pa v ozadju osebna simbolika. Bi rekel ... skoraj tragika. Zamudil uspeh! Za razjokat.
Torej … kaj še ostane drugega kot da skušam odgovor najti sam. Pomagal si bom s podnaslovom povzetka predavanja … principi in načela doseganja želenih rezultatov.
No, že imamo prvi oprijem. Želeni rezultati! Torej moraš želeti nekakšne rezultate. Imeti moraš cilje … jasno. Če ni ciljev, ne more biti uspeha. Nekako tako kot tisto ...Če ne veš kam bi rad, potem je vsaka pot prava.
Torej najprej rabimo cilj. Ko tega imamo si lahko tudi malce oddahnemo. Pa ne za dolgo, ker je na uspehu potrebno delati.
Ja ... tega pa ni nihče pričakoval, a ne … kakšno delo neki? Mi bi bili radi uspešni, ne pa zgarani.
Ja, dragi moji, točno to je to … če hočemo doseči cilj moramo trdo delati, se truditi, se morda povsem posvetiti iskanju priložnosti in biti pripravljeni tudi na morebitno osebno preobrazbo.
A zdaj pa še to … kakšna osebna preobrazba? Komu na čast le?
Točno to seveda, kaj pa drugega ...
Recimo, da si neka resnična oseba RK postavi za cilj spraviti skupaj premoženje v vrednosti milijona evrov. Ker dotičnega poznam, vključno z vrednotami, ki mu vsaj približno nekaj pomenijo, lahko zatrdim da osebnostno ne ustreza temu cilju. On preprosto ni pripravljen svojega življenja posvetiti kopičenju premoženja. Mogoče je kdaj že razmišljal o tem, vendar zagotovo ni naredil nič takega da bi se približal milijonarju. On preprosto ni pripravljen dovolj tvegati ali se posvetiti samo lovu na denar. Ni takšen. Ne potegne.
Torej, če si je RK slučajno zastavil tak cilj potem najbrž ne misli povsem resno.
In kaj hočem povedati s tem, razen tega da obstaja nekakšen RK ki ni in skoraj gotovo ne bo milijonar? To je pa res nekaj pomembnega! Koliko ljudi je na tem svetu, ki ne bodo nikoli milijonarji? Zelo veliko jih tudi toliko ne bo imelo kot ima naš RK.
No, to mogoče res ni tako pomembno, gotovo pa se je pomembno zavedati, da je postavljanje resnih ciljev odgovornost. Odgovornost vsaj do sebe, da če se zavežemo nekemu dovolj jasnemu cilju naredimo tudi vse kar zmoremo, da uspemo. Četudi ne gre gladko, kot seveda nikoli ne gre, ne smemo odnehati. To je gotovo velikokrat zelo pomembno ... ne odnehati ... Vendar je potrebno biti prav s cilji zelo previden. Z njimi na primer nikoli nebi smeli škodovati drugim, pa tudi sebi ne ...
No, tako … na bogastvo odpornega RK smo torej uspeli spraviti ob morebitni milijon. Kaj pa naj mu zdaj še zaželimoo, razen tega da naj se kar lepo sprijazni z manjšimi zneski?
Točno to … prav je, da mu rečemo naj si postavi realne cilje, ki jih bo pač lahko uresničil.
Naj preprosto ne cilja previsoko, če si hoče količkaj dobro.
No ja … toliko ga le poznam, da vem, da se mogoče lahko celo prepriča v napore, ki jih zahteva nek visok cilj. Vendar ali bo zaradi tega srečnejši? Ali bo imel kaj več od življenja, če bo hlastal za težko dosegljivimi, velikimi uspehi? Dvomim. Sicer pa, to je njegova stvar ...
Lahko pa da mu uspeva celo razmišljati drugače …
Mogoče si šteje za uspeh prav to … da se mu ni treba pretirano truditi za uspeh ...

četrtek, 8. januar 2009

Cпасибо Газпром!

Temu planetu ne moremo nič odvzeti ali dodati. Vse kar človek lahko stori je le da tu in tam kaj prestavi, preoblikuje, transformira, združi, razgradi ... ali pusti raje vse skupaj na miru …
Vse kar je v naravi sploh lahko, je bodisi že bilo ali pa je zdaj. Stvari so nekako ... kar na voljo, "za vzet". Lahko jih uporabimo … če hočemo. V bistvu jih kar nekako moramo, največkrat nimamo prave izbire. Ni pa vedno nujno. Iz nečesa je še vedno lahko tudi nič. Obratno ne gre. Iz niča je lahko samo nič.
In kaj sploh tisto nekaj, kar torej je, sploh je?
Seveda, naravna bogastva, kajpak. Ta so še vedno tam kjer pač so. Človek ni zanje storil popolnoma nič. Kar naredi ali izumi je namenjeno samo njihovemu izkoriščanju. Pa naj bodo to ogljikovodiki ali rude … pa tudi gozdovi. Govora je sicer o obnovljivih virih … sonce, voda, veter ... V bistvu pa tudi ti niso obnovljivi zaradi človeka. Kvečjemu so takšne narave, da jih človek ne more izčrpati. Najbrž bi jim bolj pristajalo ime - neizčrpni.
Viri so za ta svet in očitno tudi prihodnji, vse pomembnejši. Vse bolj strateški, že kar usodni. Kdor poseduje viške lahko od njih živi. In to dobro. Pravzaprav ne od njih, ampak od tistih, ki vire potrebujejo. To se pravi krade planetu in trži. Dejansko izkorišča neenak položaj prebivalcev sveta in lagodno živi na račun pridnosti in iznajdljivosti drugih.
In ravno na teh razmerjih se lahko učimo ureditve današnjega sveta. Ta svet sploh niso ideologije ali religije. Ne narodi, regije ali plemena. Niti vlade, države, politične stranke ali diktatorji. Svet sploh ne funkcionira na ljubezen, prijateljstvo, privrženost, predanost, človečnost, solidarnost …
Ta svet je igrišče fevdalcev, roparskih vitezov, plemenskih poglavarjev, kolonizatorjev, monarhov, divjih lovcev, desperaderjev, teroristov, sužnjev z lastniki, gusarjev, komandosov, fanatikov, zgubljencev, zmedencev, zbegancev, paničarjev, nič hudega slutečih, ovčk, beguncev … in seveda trgovcev z viri.
No … in prav slednji so očitno v teh bridkih zimskih dneh spet prevzeli oblast nad pol Evrope. Približno 200 milijonov ljudi bo neposredno ali posredno v težavah zaradi njih. Nekatere že zebe, nekatere še bo, tretji bodo ob delo in zaslužek …
Kako žalostno, a žal resnično, da se iz zime v zimo pri vzhodnjakih ponavljajo popolnoma enaki vzorci obnašanja … z enim samim ciljem. Izkoristiti tiste, ki so še likvidni, da plačujejo za tiste, ki niso.
Zgodba o velikem G je dejansko zgodba o roparskem zavzetju Ruskega plinskega fevda. Nič romantičnega ni zadaj, le pohlep, korupcija, sprega visoke politike z denarjem. Bratski slovanski poljubi in trepljanje po ramah, v žepih pa … ne fige, ampak noži za zabijanje v hrbet …Svet še zdaleč ni tisto, kar bi moral biti. Mogoče sploh nikoli ne bo tako dober za ljudi, kot bi lahko že bil. Še vedno je zelo nepredvidljiv, zahrbten, nekako čudno zamotan in včasih … hladen.
Ko je še toplo ...

... in ko ni več.
Torej ... še enkrat ... hvala Gazprom!

torek, 6. januar 2009

Iskanje …

… ni nič drugega kot prihajanje. Ko prihajaš, vedno prideš na novo. Tudi če greš tja kamor hodiš že desetletja, greš na nekaj neznanega. Za vsakimi zaprtimi vrati je nekaj kar ne spoznaš, dokler ne odpreš.
Dojemanje sveta na človeški način vključuje element slutnje, intuicije … zaznavanja bistva neodvisno od razumskega razčlenjevanja. Ne vemo kolikšen del našega dojemanja je intuitiven. Po moje pretežen … Tudi vsako ustvarjanje mnenj je dejansko le izražena, izpovedana slutnja. Še resnica na podlagi dokazov je le uvid, spoznanje povezav, ki sprožijo nove povezave in na tej osnovi zgradijo sklep. Rezultat videnja nevidenega, doživljanja nedoživetega. Dojemanje ali je nekaj sploh res ali ne.
In kako vidimo povezave? Kaj sploh so povezave? Subjektivna slutnja vzročnosti ali objektivna zaporednost dogajanj? Ne vemo in ne vidimo a vendar se opredelimo … da je nekaj lahko vzrok nečesa, ker je pač bilo prej preden se je tisto zgodilo. Svet dojemamo kot splet pojavov, ki si jih razlagamo kolikor pač moremo, nekaj po izkušnjah, nekaj po razumu, nekaj po navdihu, veliko je tistih najbolj ali najmanj razumljivih, ki jih pa sploh ne skušamo razumeti. Sprejmemo jih kot dejstvo, kot nekaj kar je, nekaj kar nam ni treba razumeti. Dovolj nam je da jih živimo. Tudi zraka ne vidimo pa smo vseeno presrečni ker ga lahko dihamo.
Izumljamo razlage za tisto kar dojemamo in iščemo povezave med podobami, ki nas obkrožajo ter hote ali nehote prihajamo na nova igrišča. Opazujemo naprave, ki so tam, gledamo, se čudimo in skušamo razumeti otroke, ki so se igrali že preden smo mi prišli.
Ali mogoče oni vedo od kod je vse to?
Najbrž ne. Tudi oni so se nekaj časa čudili in privajali zdaj se pa igrajo. Lepše in enostavneje se je navaditi kot razumeti. Ne sprašujejo se več kaj pomenijo znaki, ki prihajajo do njih. Ne iščejo razlag za pojave katerih del so tudi sami.
Verjetno lahko že po intuiciji razumemo kolikor je sploh potrebno razumeti. Ni nujno brati nobelovcev, da bi se lahko naužili sončnega zahoda, snega v gorah, ptičjega petja v gozdu, šumenja potoka, otroškega veselja … ali Božje govorice.
Iskalci resnice mogoče spoznajo, da je resnica prav v iskanju. Spoznanje je morda le manjši del iskalčeve poti. Začetni odsek. Ko mislimo, da smo na koncu, smo morda šele na začetku.
Kadar pridemo na goro, smo prehodili nekaj korakov, se preznojili in videli nevsakdanje prizore. Nič ne vemo o gori … zakaj je tam? Nič ne vemo o sebi … zakaj gremo gor? Nič ne vemo o človeku poleg nas … zakaj je on le on in jaz le jaz? Nič ne vemo o Bogu … zakaj nam vse to nalaga ali podarja?
Modri prihajajo zato da bi iskali. Zanašajo se na znamenja, ki jih vidijo in dojemajo. Ne sprašujejo, če so znamenja res tudi prava. Ne sprašujejo ali so na začetku ali na cilju iskanja. Njihov današnji cilj bo jutri zanje včerajšnji začetek.
Iskalec išče sebe in svoje iskanje. Ko najde prava znamenja, jih bo razumel …

ponedeljek, 5. januar 2009

Vrednost denarja …

… nikoli ni takšna, kot je bila. Podobno kot voda, v katero stopiš, naslednjič nikoli ni enaka kot prejšnjič. Vedno se nekaj spremeni, preoblikuje, preteče … se predrugači. Vrednost denarja se nenehno spreminja. Obresti se zvezno obračunavajo, glavnice diskontirajo, borzne kotacije spreminjajo svojo vrednost, proizvajalci in trgovci v cene vključujejo inflacijska pričakovanja, dobičke, marže, odbijajo rabate, ponujajo popuste, špekulirajo glede na tržno situacijo, bankirji si izmišljajo inovativna obračunavanja obresti na posojen ali deponiran denar, ki potem čudežno zida bančne palače in se pretaka v žepe špekulantov …
Temelj modernega finančnega sistema je spremenljivost, nestalnost … povečanje vrednosti brez vlaganj. Žetev brez setve. Gonilna sila ekonomije današnjega časa je razmerje odstotkov dobička, ki ga bo prinesel posojeni ali odnesel najeti denar … vse je v dodani vrednosti. Prinesti mora vedno več, kot je vredno. Gospodarsko srce današnjega sveta utripa v procentualnem ritmu ocenjevanja in napovedovanja razlik med vrednostmi vlaganj v proizvodnjo, nepremičnine, trgovino, banke, borzne špekulacije …
Paradoksalno. Govorimo o stabilnosti ekonomskega, bančnega, monetarnega ali finančnega sistema, pa dejansko posplošujemo razumevanje ali nerazumevanje nestabilnih pojavov, kot so vrednost obresti na posojila, stopnja inflacije, trgovske marže, pričakovani donosi kotacij … Tudi slavni inštrumenti regulacije trga, s katerimi vlade rade strašijo največje koristolovce, niso nič drugega kot pokrita karta, blef … Znižali bomo obresti v bankah, da bomo videli če boste pritekli po denar in ga skušali plemenititi v gospodarstvu …
Včasih uspe, včasih ne. Če uspe je vlada dobra, če ne je kriva neugodna svetovna situacija ali morda cena nafte, vsesplošna recesija … že nekaj …
Dobro, to v bistvu ve vsakdo, ki je kdaj odprl kakšen časopis ali kupil liter mleka v trgovini in razmišljal o tem, kaj je dejansko plačal. Tudi prav. Tako menda že mora biti. Saj smo se navadili.
In kaj je tu sploh lahko še zanimivega?
Ker se nam, vsaj na tem mestu, ni potrebno omejevati z realnostjo, si lahko privoščimo tudi nekaj več. Lahko, na primer razmišljati tudi o tem, kaj bi bilo če bi bilo drugače.
Začnimo pri bankah. Recimo, da nam naenkrat nehajo zaračunavati obresti za kredite. Seveda nam tudi naših vlog nebi obrestovale. Torej 0:0. Katastrofa… jasno. Takšnih bank ne rabimo več. Funkcionirajo lahko kot zbiralnice in razdelilnice denarja. Plačane bi bile glede na vloženo delo, torej efektivne ure dela delavcev, ne pa neki stalni pavšali.
To smo torej rešili. Denar na banki je vreden točno toliko kot je vreden in nič več.
Zdaj pa naš investitor, ki pride na banko po denar za svoj projekt. Slabo se mu piše. Tudi on bo delal samo za plačo. Lahko sicer zelo solidno, ampak brez dividend, sejnin nadzornega sveta in bajnih nagrad upravi. Bo kdo rekel: "Zakaj bi se pa investitor trudil, če ne za dobiček?" Zakaj … ja za plačo, seveda tako kot se drugi. Večina podjetnih itak tudi zdaj ne dela za drugo kot za plačo. Saj imajo avte, pa hiše … ali pa tudi ne, v bistvu pa garajo, se sekirajo in so ujeti v začarani krog posla, financ, vlaganj za še več posla in še več dela in še več skrbi … Moderni človek ima vse pogoje, da bi lahko delal manj in živel bolje, tako pa v bistvu še bolj gara in si potem privošči stvari za katere nima časa ali mu pa celo škodijo. Torej spet 0:0. Kapital brez dobička, pa tudi brez pretiranega naprezanja.
Kaj pa naš trgovec? Kako bo pa on shajal? Lepo, delal bo isto kar je vedno delal. Kupoval in prodajal naprej. Le da ne bo maksimiziral dobičkov ampak jemal le toliko kot bo rabil zase in za tiste, ki delajo zanj. Dobaviteljev ne bo potrebno ožemati, lastnih delavcev ne izkoriščati. Mogoče bo lahko ob nedeljah celo zaprl trgovino in si privoščil počitek. Manj bo šlo za velike šefe, ki bodo živeli od plače in ne od dobičkov ter več za lastne delavce in dobavitelje, ki jim tudi ne bo treba več uvažati sužnjev, da bodo garali za njih. Torej 0:0.
Skratka vse kaže, da smo izumili lepi novi svet, zadovoljnih ljudi in pravičnih razmerij.
Dajmo mu še ime … izmislimo si nekaj novega ... recimo … socializem ...
Lahko pa tudi neham sanjati …

nedelja, 4. januar 2009

Končajmo z začetkom …

Vse se nekako začne, vse nekoč nastane, postane, se oblikuje, formira, združi, razpade … se porodi. Začetek je univerzalna lastnost materije in ne-materije. Poleg začetka je skupni atribut vsega kar je, samo še obstoj. Brez začetka obstaja samo Bog. Vsi drugi obstoji imajo svoje začetke. Ni nujno da vsak začetek povzroči tudi obstoj. Začetek lahko ostane sam, brez obstoja ... izrojen, zatrt … v samem začetku. Obratno, razen v primeru, ki sem ga že omenil, ne gre. Vsak začetek je pogojen z nekim obstojem. Torej se ne mora nekaj začeti, če že prej nekaj ne obstoja.
Če si malce natančneje ogledamo množico vseh začetkov, ugotovimo, da zanjo veljajo nekatera pravila. Vsak začetek je v povezavi z vsaj enim drugim začetkom, ki je starejšega datuma. Torej, začetki si sledijo … izhajajo drug iz drugega. Razumljivo, da se nekaj lahko začne, se more nekaj drugega zgoditi prej, torej tudi začeti prej. Govorimo lahko o starejših in mlajših začetkih.
In kaj sledi? Obstoj vsaj enega najstarejšega začetka, ki mu sledijo vsi ostali. Torej začetek vseh začetkov. Ker pred njim ni bilo nobenega začetka, tudi ni bilo nobenega obstoja.
In tu je zdaj težava, če torej nič ne obstoja pred začetkom vseh začetkov, potem ni od kod začeti. Tudi začetka vseh začetkov ne more biti, če pred njim ni vsaj enega obstoja.
Ampak začelo se vendarle je. Torej obstoja nekaj tudi brez začetka. In to je Bog.
Preprosto, kajne?!
Sicer pa se mislil najprej povedati nekaj o koncu … praznikov, namreč. Bom pa zdaj.
Torej, končujejo se, to je zdaj že jasno. Tudi letos so minili. Tukaj se ne da nič.
Sprijaznimo se. Lahko skušamo ublažiti bolečino, premagati potrtost, se vdati v usodo, … lahko pustimo, da gre vse po svoje. Lahko gremo pa tudi na hrib. In midva sva šla. Jaz in mlajši. Pa ne samo midva. Tudi precej drugih. Hribu se reče Lisca … kakopak.
Šla sva peš iz Cirja. Vlekla sanke in bob ter nesla nahrbtnik. Noter pa čaj. Ena ura v sneg, gozd pokrit z ivjem, zimsko naravo … Idila, totalna ... Potem sva se sankala oziroma bobala, srečala prijatelje, pila čaj in občudovala svet ...
Torej, kaj naj rečem? Besede nekako ne gredo iz praznično skoprnelega srca, grlo je osušeno kljub množini kuhanih in surovih kapljic, ki so šle po poti mnogih …
Prazniki dragi, še boste prišli in mi smo pripravljeni …

sobota, 3. januar 2009

Nekako se ga moramo privaditi …

… novega leta namreč. Kdo pravi, da ženske ne vedo kaj je dobro. Vedo. Vedno so vedele. Dobra uvajalna terapija za zdravljenje post-prazničnih travm je kajpada nakupovanje oblačilc.
Obupno a enostavno. Ozreš se po izložbah, ki jih krasijo januarski procentualni aranžmaji … npr. -30%, -50% .… in se predaš skupinskemu razpoloženju. Saj ni prehudo. Itak greš noter samo zato ker ženska sili, pa deca so tudi že skoraj gola ...
Torej, zadeve se moraš lotiti sistematsko, s preudarkom … bi rekel … po moško. Najprej se sprehodiš od enega vrtiljaka do drugega in si ogledaš robo … nekakšna promenada, plesno razpoloženje … vse je pod kontrolo. Ja saj nekaj bi mi pa v bistvu prav prišlo … pa, glej, glej tole je v redu, pa še ugodno … Pa nabiraš … čim več, da potem ko se enkrat spraviš za zaveso ni treba več nazaj … In potem … ja potem je pa seveda hudo, najhujše … zavesa pade, pa hlače dol … pa gor, pa spet dol … pa spet gor … stisneš zobe, še malo … saj bo. Te so dolge, pa te tudi … te tiščijo, te so v redu … Lahko te tudi preseneti dejstvo da so se čez praznike nekatere številke čudežno spremenile. Decembrskih 52 je zdaj kar naenkrat 54. Srhljivo a resnično. Za trenutek te prešine da si se morda le prelahko vdal dodatni decembrski skorjici … saj sem vedel kaj bo … dobro, o tem drugič.
In končno … avdicija je končana, izbor narejen, komisija čaka na honorar … za zmagovalce sledijo pogajanja … in … kupimo torej kar smo s trudom preizkusili. Tako, pa je … in izplen … zame dvoje hlače (žamet SMB in črne), trenirka (lepa), puli (moder)… za tamauga puli (svetlomoder), jopica s kapuco (rumena), kapa (frajerska) … za večjega jopica s kapuco (dark) … v skupni vrednosti 69,85€ s popustom. Kar v redu … hvala … se priporočamo.
Ali je morda lahko še kaj boljšega za pripravo na prvi delovni teden novega leta od zapravljanja lanskega denarja za cunjice?
Lahko. In sicer … koncert Ota Pestnerja …legende od legend. Skupaj z njim še kvartet Primoža Grašiča in za bonus mlada Alya s kitaristom. Vse seveda pod spretnim vodstvom "naše" Bernarde Žarn. Skratka "mojstri od mojstrov". S takšno prireditvijo Sevničane časti podjetje Sava Avto iz Boštanja. Pa ne samo to. Šlo se je tudi čisto zares. Namreč, dve punčki sta žrebali nagrade. Čisto prave … sto komadov in prva je bila Opel Corsa. Za domov in to za zmeraj. Šla je na Log. V ženske roke.
Če nisi oddal nagradnega kupona nisi mogel biti izžreban. Jaz ga nisem, a sem vseeno tiho upal, da se bo zgodil čudež. Pa se ni.
Dobil sem pa kuhano vino in kruhek. Pa odlično muziko. Je treba še kaj več?
Aha, da ne pozabim … Oto ima jutri rojstni dan. Smo mu zapeli "vse najboljše za teee …".
Po moje je bil vesel.


četrtek, 1. januar 2009

Piro-koktejl Radetzky z rahlim dodatkom snega

"Najdaljša noč v letu", to seveda ni. Noči so lahko tudi veliko daljše. Če že ne daljše, pa vsaj dolgočasnejše. Kdor še ne verjame … naj potrpi. Doživel jih bo.
Prazniki ali bolje dogajanja, ki jih spremljajo, vsebujejo nek paradoks, samonasprotje … zanikanje tistega kar dejansko so.
Brez skrbi, s prazniki je seveda vse v najlepšem redu in veseli smo jih. Nekateri zaradi prostih dni, drugi zaradi prijetnega vzdušja. V zelo bližnjem sorodstvu imam celo osebe, ki jim božično - novoletni zaključek leta po gregorijanskem koledarju zaenkrat predstavlja predvsem pirotehnični spektakel. Tako pač je. Razumljivo, da poleg splošne, nevtralne, skupne … vsak išče še neko svojo, praznično vsebino … prilagojeno, torej gojeno zase.
In kaj je tu lahko paradoksalnega?
Paradoksalna se mi zdi navajenost, rutiniranost ali ukalupljenost prazničnih dogajanj … jedilnikov, silvestrovanj, ognjemetov … tudi voščil. V bistvu me nič ne moti in vesel sem jih. Zdi pa se da glagolnik "praznovanje" pravzaprav zahteva nekaj posebnega, izrednega … pričakoval bi nekaj kar odstopa od znanih navad. Praznovanje bi moralo biti nekaj kar nas iztrga iz ciklov brahmaističnega ponavljanja dogodkov, vzorcev in doživetij, pa čeprav prihajajo nazaj s celoletnim obratom.
Tovrstna pričakovanja so seveda pričakovano prevelika. Realne medčloveške, naravne in gmotne razmere gotovo zahtevajo svoje in rezultirajo nekaj kar je pretežno že predvideno, znano … prepoznano. Zanimivo pa, da kljub vsemu vsi akterji še vedno dopuščajo in morda celo zahtevajo nek redni odmerek sprememb, ki pa nikakor ne sme biti predoziran. V nasprotnem se zbudi nezadovoljstvo, nasprotovanje … "d'nar nazaj" efekt. Gramatura prave mere je seveda lekarniška in odvisna tudi od številnih drugih vplivov.
Vsi imamo pod svojim olupkom plasti, ki se jim najbolj prilegajo tradicionalni okviri, dobro znani in preizkušeni vzorci, stare in zanesljive prakse, izročila ali medgeneracijski prenos izkušenj. Postulati kolektivnega obnašanja so močnejši in veliko starejši od zakonov sodobne družbe.
In kaj smo torej mi ukrenili …?
Nič dramatičnega … jedli, pili, gledali smešnice na televiziji, malo plesali, malo zmrzovali, malo zdihovali ob lepih raketicah … pa seveda srečno, zdravo vsem voščili.
No za novost je letos poskrbel Dedek mraz, ki je v jutru prvega dne zmrznjeni sevniški grudi, po sovjetski maniri, privoščil nekaj snega, seveda predvsem namenjenega pometanju pred lastnim pragom. Nekateri neutrudni so se podali na priročne sankaške sprehode po bližnji okolici, umetniško razpoloženi pa so del prvaka med dnevi tudi letos posvetili milim melodijam iz presvitlega Dunaja.
Spet drugi, svetá manj neutrudni, so ob prazniku Marije Božje matere, morda le spoznali da je bistvo tistega kar je današnjemu človeku potrebno v iskanju, tudi prazničnih vsebin, najbrž zgoščeno v evangelijskem stavku:
"Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu." (Lk 2, 19)
Poskusimo tudi mi kdaj shraniti delčke … čeprav morda enakih radosti kot lani in podobnih želja, kot v prejšnjih letih in jih premišljevati. Kakšna znamenja neki prinašajo? Kakšne lučice nam prižigajo?
Mimogrede, ali je kdo vedel, da je bil avstrijski feldmaršal, grof Johann Josef Wenzel Radetzky von Radetz, poročen s tržiško grofico in občasno tudi živel v Tržiču?

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)