Šaman

Naj priznam, da sem sicer nekako nenameren, pa vendar relativno zvest bralec ali bolj natančno rečeno – prelistalec, ene od slovenskih revij s pretežno, kako bi temu rekel, družabnimi vsebinami. Revija se običajno, potem ko je seveda primarno preštudirana od tiste, ki jo kupuje, še en čas valja po kuhinjskih elementih, policah ali čemurkoli, kar ima vsaj približno ravno zgornjo ploskev, skratka na tistih odlagališčih, kjer pač dozorevajo ostale dnevne tiskovine, preden jih pospremimo po poti reciklaže. In med mojim zadnjim naslajanjem nad številnimi in bogato poslikanimi zgodbicami iz sveta bolj ali manj slavnih oseb, me je pritegnil članek o ženski, ki se je poročila s šamanom. To me je v tranzitnem preletu vsebin, dejansko tudi ustavilo. Šaman!
A ni to nekakšne čudodelec, vrač … in hajdi na splet, kajpak. Tu zvemo, da gre za človeka, ki je zmožen »potovati« v duhovni svet in se z njim sporazumevati. V nadaljevanju preberemo še to, da sta, po šamanski filozofiji, za vse težave na svetu kriva samo dva vzroka. Prvi je, da nam manjka del našega duha (energije), drugi pa je, da je v nas del tujega duha (energije). Šaman se poda na pot v spiritualni svet in se pogaja ali bori za duh pacienta, ko ga povrne, se le ta integrira v telo pacienta in prične se proces ozdravitve.
Kar veliko za začetnika, ampak pojdimo raje po vrsti in to za spremembo, od zadaj naprej. Začnemo torej z duhom. Spet si pomagamo s spletom in izvemo, da je duh povezan s telesno smrtjo človeka in naj bi predstavljal nekakšno breztelesno prikazovanje mrtve osebe. Seveda poiščemo tudi razlago Katoliške Cerkve, ki ima že dolgo izdelane odgovore na vprašanja duha in duše. Tako v KKC preberemo, da je "Bog, v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno; nato pa še človeka, ki obsega na neki način oboje, ker sestoji iz duha in telesa". In v nadaljevanju še: "Duhovna duša ne prihaja od staršev, marveč jo neposredno ustvari Bog, in je neumrljiva. Ko se ob smrti loči od telesa, ne propade; znova se bo zedinila s telesom ob končnem vstajenju. "
Toliko nam zaenkrat tudi zadošča, da lahko sklenemo, da je duh ali duša (v razliko se na tem mestu ne bomo spuščali) nematerialna podstat človeškega bitja. Torej nekaj, kar je del nas, kot je del nas tudi naše fizično telo. Eno brez drugega ni človek, kot je karoserija brez motorja le kup pločevine in motor sam zase le v prazno vrteči se stroj.
Zdaj poiščimo pa še prostor za šamana. To naj bi bil torej nekdo, ki se sporazumeva s svetom duhov, ki se zna z nematerialnim pogovarjati drugače kot drugi. Njega duhovi torej nekako priznavajo in so se z njim pripravljeni sporazumevati.
Res čudno! Duhovniki pri daritvah Svete maše, že stoletja, pa tudi molivci; vsi na nek način iščemo stik z nematerialnim, v tem primeru svetim, torej tistim, kar je nad vsem – tudi nad duhovi, v kolikor res nekje blodijo. Odgovora, v obliki takojšnje povratne informacije, ne pričakujemo. Verujemo, da Bog deluje na dolgi rok, na veliko; en njegov znak je lahko tudi vse življenje ali pa morda usoda cele generacije ljudi in ljudstev.
Za razliko od "običajnih" vernikov, šaman torej išče bližnjice, obrača se na nematerialno, da bi dosegel učinke na materialnem, tvarnem … išče takojšnjih, hitrih odgovorov. V čem je takšno početje lahko količkaj boljše od prošenj, ki jih izrekamo verniki? Šaman naj bi bil potemtakem človek, ki skuša "prepričati" duha, da naj deluje na nek način, da bi s tem "popravil" nekaj povezanega v tvarnem svetu. Če hočemo biti slikoviti, lahko rečemo, da skuša nekako prepričati sužnja, da bo naredili nekaj mimo gospodarjeve volje.
Smisel in celo poštenje takšnega početja sta, za moje pojme, skrajno vprašljiva. Kako se lahko nekdo postavi na stališče, da bo z uporabo tehnik, dosegel vpliv na tisto, kar je izven dosega človeških moči oziroma celo izven življenjskih okvirjev, torej del sveta večnosti. In če tisto ni moglo pomagati takrat, ko je bilo živo in stvarno prisotno, kako lahko pomaga sedaj, ko se je že prepeljalo na drugi breg?
Da se razumemo, nimam namena dvomiti ali celo zanikati morebitne pozitivne dosežke šamanizma na zdravje ali počutje posameznikov, v kolikor gre za uporabo sprostitvenih ali očiščevalnih tehnik, vendar je "klicanje duhov mrtvih" na pomoč, kar šamanizem dejansko je, mimo volje večno živega Gospodarja, za moje pojme najmanj čudaško početje.
Naj še pridam, da tudi katoliška vera pozna zdravljenje, ki se mu reče hagioterapija in bistvo te metode je predvsem gradnja in utrjevanje človekovega zaupanja v Božjo pomoč pri samoozdravljenju svojega duha.
In to je bistveno … duša lahko zboli tudi zaradi drugih, ozdraveti mora pa znati sama v sebi …