Pokvarjenci vseh dežel, združite se!

Mislil sem, da mi je že vse bolj ali manj jasno. Da mi o komunizmu, boljševizmu, nacizmu, fašizmu, titoizmu, socializmu … in podobnih zgodovinskih izbljuvkih, ne bo potrebno slišati nič novega. Priznam, da me tudi dokumentarci na to temo že nekoliko utrujajo, žalostijo, da ne rečem celo fizično razbolijo. Resnici na ljubo se mi o teh zadevah sploh upira pisati, komentirati ali zgolj sodelovati v debatah. Zdi se mi, da smo vse to že tako prežvečili in prebavili, da je izgubilo sleherni življenjski naboj. Gre za grozljivo zatohlo mešanico pokvarjenosti, laži, hinavščine, zlepljenih listov v zgodovinskih knjigah, črednega nagona in prepariranih možganov, ki me navdaja zgolj z neznosnim občutkom nemoči in razočaranjem nad človeštvom, ki se pusti tako bedno zavajati. Odporu, ki ga čutim do te teme, vsekakor botruje tudi preprost osebni razlog. Sam sem namreč v socializmu preživel ravno dovolj let, da sem mu verjel. Kot mlad človek sem iskreno zaupal v dobronamernost prizadevanj vodilnih politikov tistega obdobja in v poštenje graditeljev takratnega družbenega sistema. Prepričan sem bil, da prisege, ki smo jih pod peterokrako zvezdo in Titovo sliko izrekali kot pionirčki, mladinci, mladi teritorialci ter kasneje tudi vojaki Jugoslovanske ljudske armade, le niso samo prazne parole ampak izraz resnične odločitve mladih ljudi, da bodo na komunističnih idejah gradili boljši in pravičnejši svet.
Ko sem v zgodnjih 80-ih začel v Mladini in Tribuni brati članke o pravi jutranji podobi prekrokanega real-socializma, sem bil najprej prepričan, da gre za nepotrebne provokacije in se mladostno ihtavo celo postavljal v bran režimu, v prepričanju, da je socializem dober sistem in da morda potrebuje le nekaj več iskrene predanosti. Sčasoma sem svetovni nazor spreminjal, mladostna vera v nujno posvečenost in opravičljivo žrtvovanje posameznika skupni revolucionarni ideji se je začela umikati spoznanju, da so družbeni sistemi vredni zgolj toliko, kolikor lahko ponudijo pogoje za funkcioniranje posameznika kot človeka. Če tega ne uspejo, niso ne sistemi in še manj politiki, kot njihovi glavni samooklicani promotorji, vredni spomina, kaj šele žrtev.
Vsled tega je bilo moje kasnejše razočaranje toliko večje, ko sem spoznal, da sem mladostno zagnanost trošil za zagovarjanje idej desperaderjev, falirancev in povzpetnikov za vsako ceno, izšolanih v ruski šoli državnega terorja. Še zdaj sem globoko razočaran nad hinavščino tistih, ki so vedeli, da je vse skupaj farsa, pa so vseeno uporabljali in še uporabljajo, svoje kumrovške kvalifikacije za gradnjo iluzije in utrjevanje kulta najboljše politične stranke. Nihče nam ni govoril o političnih figah v žepu, o državljanski vojni ali fanatičnem boljševizmu, ki je sprostituiral voljo ljudi za odpor proti okupatorju za izvedbo nesmiselne socialne revolucije in prevzem oblasti.
K ponovnemu razmišljanju o tej temi, me je tokrat spodbudil latvijski dokumentarec Sovjetska zgodba na SLO 1. Oddaja je sicer zelo ciljno usmerjena v prepoznavanje Marxizma kot izhodišča za idejo rasne in razredne nadvlade, ki jo je povsem resno očitno vzel samo Lenin in iz nje naredil ideologijo novega sveta, pa kljub vsemu ne dovoli predaha v navajanju jasnih povezav med najbolj zločinskimi idejami novejše človeške zgodovine. Te se za dosego ciljev niso ustavile niti pred popolnim fizičnim in socialnim razkrojem neke tako izrazito ruralne in tradicionalne družbe, kot je bila Ruska. Za izvršitev tako bizarne in grozljive ideje so bili Rusi sposobni do smrti izstradati 7 milijonov Ukrajincev in sami pobiti večino svojih žrtev druge svetovne vojne. Zgradili so totalitarno industrijo, pravo "hudičevo kovačnico", v kateri so znanje in navdihe iskali hitlerjevci in očitno še marsikdo drug med katerimi seveda niso zaostajali niti naši vrli titovci. Zdaj torej vsaj vemo od kod izvira znanje mojstrov za ustrahovanja in teror nad civilnim prebivalstvom, masovne poboje, ustanavljanja koncentracijskih taborišč, metode delovanja tajnih policij ter propagandni stroj, ki je uspel razkrojiti tradicionalni vrednotni sistem ter sproducirati generacije brezvestnežev in kvazi-osvobojencev. In to je še vedno ideologija današnje osvobojene Evrope, ki je dejansko ujetnica svojega svetovnega nazora. Le-ta je v manj kot sto letih, od globoko tradicionalnih vrednot, preko iskrene vere v utopične socialne ideale, silovito prenihala v skrajni "who cares" nihilizem. "Pseudo-demokracija", ki je dovolila delovanje tako škodljivih združb, kot so bili komunisti ali njihova evro kopija, nacionalni-socialisti, je naredila civilizaciji več škode kot vsi ostali družbeni sistemi skupaj, vključno s fevdalizmom.
Če mene kdo vpraša, je delovanje in obstoj političnih strank preživet, na splošno nepotreben in dolgoročno škodljiv. Razmišljati bi bilo treba o političnem sistemu neposrednega in posrednega elektorstva ter ga predvsem očistiti onesnaženosti z institucionaliziranim državnim lobiranjem, kar politične stranke dejansko so. Grupacije, ki navidezno povezujejo ljudi na idejni ali svetovno-nazorski osnovi so škodljive in nesmiselne ter dejansko ob obdobjih kriz ali zmanjšanja družbenega nadzora, grozijo s podobnimi eksperimenti, kot smo jih lahko že videli v polpretekli zgodovini in v bistvu še vedno funkcionirajo.
Lepi novi svet, je lahko tudi svet brez politike 19. stoletja …