V deželo, sestavljeno iz pikic, je prišla pomlad. Pikasti prebivalci so se trudili in počistili svoja pikasta stanovanja ter pometli vse odvečne pikice okrog svojih pikastih hiš. Pikasti travniki so ozeleneli v nešteto zelenih pikicah in pikasto cvetje se je začelo bohotiti v pikastem soncu. Po pikastem drevju so začele gnezditi pikaste ptice in veselo ter kajpak, pikasto žvrgolele. Pikasti so torej živeli svoje pikasto življenje, se ukvarjali s pikastimi opravki, skrbeli za pikaste otroke in seveda, pikolovsko reševali svoje pikaste težave.
Potem pa je prišel nekdo cel. Bil je zelo podoben pikastim, vendar ni bil takšen. Vse je imel enako, kot oni, le da ni bil pikast. Bil je iz enega. Takšen je že prišel mednje. Grajen iz celega; ne le kot pika, ki se ji potem pridružujejo še druge pike in sestavijo pikasto bitje, kakor je bilo v pikasti deželi običajno. Celi je ostal med pikastimi. Navadil se je pikaste govorice, se hranil s pikicami in spoznal vse pikaste običaje.
Vseeno je bil drugačen. Govoril je o svetu, ki je iz celega, ne le iz kupa pikic, ki so zlepljene skupaj. Tudi videl je drugače kot pikasti; oni so vedeli zgolj katere pikice sodijo kam, katere se smejo in katere ne smejo povezovati, on pa je gledal celoto. Poznal je zgradbi tako pikastega, kot tudi celega sveta in ju primerjal. Uvidel je, da je celi svet boljši, prijetnejši in popolnejši. Govoril jim je, da bo tudi pikasti svet nekoč postal cel in da bodo tudi oni nekoč kot celi zaživeli boljše. Nekateri so ga sicer poslušali, vendar le malo razumeli, drugi so ga imeli za čudaka, tretji pa so ga celo sovražili zaradi njegove drugačnosti. Kljub vsemu ga je na potovanju po pikasti deželi, spremljalo vse več sledilcev. Postal je zelo znan in njegove govore so prihajali poslušati od blizu in daleč. To je začelo motiti pikaste voditelje, ki so se zbali, da bi se pikasti prebivalci obrnili proti njim. Dogovorili so se, da se celega znebijo pod pretvezo, da žali njihova pikasta načela in želi zrušiti pikasti režim. Prijeli so ga in s prevaro obsodili na razgradnjo. V deželi pikastih je bila namreč razgradnja najhujša možna kazen, ki je pomenila nepovratno delitev pikastega bitja na posamezne pike.
Razgradnja je celega sicer začasno onesposobila, vendar je ostal cel in se takšen tudi vrnil. Ponovno se je prikazal pikasti javnosti in veliko jih je začelo verjeti, da je tisto, kar je govoril o drugačnem svetu celih, resnično.
Nekaterim zvestim pikastim, ki so mu sledili, je naročil, naj še naprej govorijo tisto, kar je govoril sam, dokler je bil med njimi, on pa je odšel. Ni razpadel na pikice, kot je bilo običajno pri njih, poslovil se je in cel odšel iz dežele, v nek drug svet, ki ga pikasti niso poznali.
Za njim je žalovala skupinica privržencev, ki je spoznala pomen širjenja resnice in upanje, ki jim ga je ponudil. Učili so druge, kar so zvedeli od njega in prebivalci pikastega sveta so z njihovo pomočjo spoznavali, da svet niso zgolj pikice. Izročali so si upanje, da nekoč pride celota, razumljiva in povezana, ki bo zamenjala in predrugačila njegovo podobo ter jih prevzela in združila v eno.
Potem pa je prišel nekdo cel. Bil je zelo podoben pikastim, vendar ni bil takšen. Vse je imel enako, kot oni, le da ni bil pikast. Bil je iz enega. Takšen je že prišel mednje. Grajen iz celega; ne le kot pika, ki se ji potem pridružujejo še druge pike in sestavijo pikasto bitje, kakor je bilo v pikasti deželi običajno. Celi je ostal med pikastimi. Navadil se je pikaste govorice, se hranil s pikicami in spoznal vse pikaste običaje.
Vseeno je bil drugačen. Govoril je o svetu, ki je iz celega, ne le iz kupa pikic, ki so zlepljene skupaj. Tudi videl je drugače kot pikasti; oni so vedeli zgolj katere pikice sodijo kam, katere se smejo in katere ne smejo povezovati, on pa je gledal celoto. Poznal je zgradbi tako pikastega, kot tudi celega sveta in ju primerjal. Uvidel je, da je celi svet boljši, prijetnejši in popolnejši. Govoril jim je, da bo tudi pikasti svet nekoč postal cel in da bodo tudi oni nekoč kot celi zaživeli boljše. Nekateri so ga sicer poslušali, vendar le malo razumeli, drugi so ga imeli za čudaka, tretji pa so ga celo sovražili zaradi njegove drugačnosti. Kljub vsemu ga je na potovanju po pikasti deželi, spremljalo vse več sledilcev. Postal je zelo znan in njegove govore so prihajali poslušati od blizu in daleč. To je začelo motiti pikaste voditelje, ki so se zbali, da bi se pikasti prebivalci obrnili proti njim. Dogovorili so se, da se celega znebijo pod pretvezo, da žali njihova pikasta načela in želi zrušiti pikasti režim. Prijeli so ga in s prevaro obsodili na razgradnjo. V deželi pikastih je bila namreč razgradnja najhujša možna kazen, ki je pomenila nepovratno delitev pikastega bitja na posamezne pike.
Razgradnja je celega sicer začasno onesposobila, vendar je ostal cel in se takšen tudi vrnil. Ponovno se je prikazal pikasti javnosti in veliko jih je začelo verjeti, da je tisto, kar je govoril o drugačnem svetu celih, resnično.
Nekaterim zvestim pikastim, ki so mu sledili, je naročil, naj še naprej govorijo tisto, kar je govoril sam, dokler je bil med njimi, on pa je odšel. Ni razpadel na pikice, kot je bilo običajno pri njih, poslovil se je in cel odšel iz dežele, v nek drug svet, ki ga pikasti niso poznali.
Za njim je žalovala skupinica privržencev, ki je spoznala pomen širjenja resnice in upanje, ki jim ga je ponudil. Učili so druge, kar so zvedeli od njega in prebivalci pikastega sveta so z njihovo pomočjo spoznavali, da svet niso zgolj pikice. Izročali so si upanje, da nekoč pride celota, razumljiva in povezana, ki bo zamenjala in predrugačila njegovo podobo ter jih prevzela in združila v eno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar