Nimam občutka, da bi se kdorkoli posebej načrtno ukvarjal z mojo vzgojo in tudi nobenih izrazitih vzgojnih poudarkov iz mojega otroštva ali mladosti se ne spomnim, razen enega, in sicer dela. Delati je treba. To je bil credo, pravzaprav kar mantra, ki sem jo poslušal od otroških let naprej. Če sem rasel v kakšni kulturi je bila to gotovo kultura dela, dejansko pravi kult dela. Pa ne, da bi ubogo revše moralo tako garati, ne-, šlo je za življenjsko filozofijo, ki se je napajala iz dela in ki je videla življenjski smisel predvsem v delu. Izhajam iz izrazito delavskega okolja in nihče mi ni nikoli rekel, kaj vse bi bilo dobro v življenju znati, povedali so mi samo, da je treba delati. Do šol so bili sicer upravičeno nekoliko nezaupljivi, jaz sem še zdaj, vendar so razumeli, da je učenje ravno tako neke vrste delo; sicer ne čisto pravo, ampak lahko pa le da kaj od sebe. In kaj sem se torej naučil tako vzgojnega? Ja, jasno, da tega, da je prav delo najboljše vzgojno orodje in starši svojim otrokom dejansko ne morejo dati boljše popotnice, kot če jih naučijo delati.Dobro, torej zavihajmo rokave in začnimo postavljati šotor, pod katerega bomo spravili delo. Začnimo z vprašanjem: "Kaj sploh je delo? Ali še bolje, kaj sploh še je delo?"
Če začnemo v zanesljivi plitvini, potem lahko, po šolsko, predpostavimo da je delo neka ciljna človeška aktivnost. Sicer bi lahko za koga ocenili, da dela brezciljno, kot na primer meni še posebej prisrčni Sizif … saj veste - ajdi rini skalo gor, pa trk-trk-trk dol … in spet, in spet … ampak to se dogaja veliko ljudem. Vsak dan podobni rituali, podobne naloge, podobne stranke, isti sodelavci, iste navade, isto okolje, višje norme, nižje plače … včasih se zdi, da se zamenja le datum, vse ostalo pa se samo vrti kot konjiček na vrtiljaku … Ampak nek cilj vedno je, pa če je še tako dobro prikrit … naj bo to dokončanje dela, projekta, študija, dosežen dogovor, podpisana pogodba ali pa izpolnitev norme, zadovoljstvo stranke in šefov, plača … lahko tudi samo da mine … Gotovo tudi Sizif mora imeti nek cilj, zakaj bi sicer valil skalo, če ne bi želel nekomu ustreči ali bi se koga ne bal … delo v prazno je gotovo mučno, vendar očitno znosno, če si z njim preskrbljen. In to prav gotovo Sizif je, sicer ne bi mogel tako trdo delati; delati bi pa itak moral nekaj, če ne kazensko, pa kar tako … Tudi šef vseh šefov, Zevs, je delal, saj si je najprej izmislil način, kako bi ulovil navihanca Sizifa, potem izumil kazen zanj in nazadnje še poskrbel, da nekdo bedi nad njegovim nesmiselnim trudom … Torej delo kralja Sizifa, morda niti ni toliko prispodoba nesmiselnega dela, kot grozljive gospodarske neučinkovitosti, ki si jo lahko privoščijo le skrajni razsipneži. Imeti in preživljati človeka samo zato, da bo opravljal nepotrebno delo in ga potem celo nadzorovati, je vsekakor dvojna izguba. Če so grški bogovi gospodarili na tak način, potem ni čudno, da so propadli.
No ja, zdaj smo že zaplavali in lahko začasno tudi zapustimo našega ubogega "rolling stonesa" ter si ogledamo raje kako se kaj godi našemu odnosu do dela. Prav ta je po mojem mnenju tisti, ki delo dejansko definira. Pa si privoščimo nekaj slikovitosti, kot na primer … velik del dneva sem v službi in delam, zvečer pa se rad usedem na kolo in odpeljem en krog. Sledi vmesni rezultat; ves delovnik se mi čelo ni orosilo, ker se v pisarni to zgodi le izjemoma, na drugi strani, pa se potem preznojim in morda celo, bognedaj, utrudim.
Kdaj sem torej delal? Prej, potem ali obakrat? Tisti, katerim sem veliko dolžan, bi me, če bi še lahko, ob takšnem vprašanju najbrž zgolj prizanesljivo pogledali postrani in rekli nekaj takega kot: "Nobenkrat!"
Kaj pa vem? Mogoče bi imeli celo prav, seveda se pa s takšno odkritosrčnostjo zaenkrat ne nameravam zadovoljiti in bom za odgovor očitno le moral nekoliko bolj pretegniti mišice.
Odnos do dela je gotovo ključna kategorija, ki loči pravo delo od zabave, razvedrila ali zgolj prostočasnega premikanja udov. Odnos do dela s katerim se preživljamo je praviloma resnejši, temeljitejši … za to smo vendar hodili v šole, se potegovali na razpisih, uporabili zveze … Od rezultatov teh aktivnosti živimo sami, naše družine in morda še kdo. Tam moramo biti vsak dan ob določenem času in tudi ostati vsaj toliko časa, kolikor se zahteva ali pa celo dlje, če morda nismo dokončali tistega, kar se pričakuje. Z ljudmi s katerimi delamo, razvijemo posebne odnose. Ne nujno prijateljske, lahko celo nasprotno, vendar le redko tako konfliktne, da ne bi mogli več delati. Tega si ne moremo privoščiti, delo je pomembnejše od našega izvrstnega počutja. Tudi zaradi tega v službi marsikdo trpi bolj kot je potrebno. Pri pravem delu smo celo pripravljeni ubogati ljudi, o katerih morda nimamo najboljšega mnenja in si jih sicer ne bi izbrali za družabnike. Prava scenografija dela je očitno prav ta ujetost v okolja in razmerja, ki so nam, vsaj do neke stopnje, nenaravna, celo neprijetna, pa vendar se jim ne umikamo. Vztrajamo in še več, tam celo počnemo stvari, ki največkrat sploh niso povezljive z našim obstojem. Če bi me pra-lovec ali pra-nabiralec videla, kako pišem po papirjih ali kričim v telefon, bi bila prepričana, da so me obsedli hudi duhovi in nikakor ne bi mogla dojeti, zakaj me za takšno početje še kdo nagradi s polnim hladilnikom.
No, kakorkoli, sedaj bi pa morda že lahko končno tudi izvedeli kaj je delo.
Ja, vsekakor je to aktivnost in odnos v povezavi s smotrom. Smoter je lahko le neposredno ali posredno vzdrževanje neke strukture, sistema družbenih, tehničnih in naravnih povezav, ki nas prekrivajo, varujejo in vzdržujejo. Smoter dela je torej servis, podpora obstoja in razvoja, trajnostna komponenta bivanja, zadosten in potreben pogoj funkcioniranja skupnosti. Z delom dejansko postajamo prekrvavljeni del družbenega telesa, z delom se pokažemo tudi kot delček ustvarjalnega, torej naprednega sveta …
In kaj počne Sizif. Ja, dela, kajpak. Trpi, ker ne vidi smisla, a vztraja, smisel morda vidi kdo drug namesto njega, morda pa tudi ne … kakorkoli, čestitam za praznik njemu in vsem tistim, ki še znate delati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar