sobota, 04. april 2009

Moj mali svet #2

Pomladi se letos nikamor ne mudi. Vsaj meni se tako zdi; mogoče zato, ker jo težko čakam. Nekako mi že presedajo hladni in oblačni dnevi pa veter in bunde ... želim si sonca in toplote. Letni časi se na splošno ne pustijo nikomur preganjati, še najmanj pa vrtičkarjem.
Topel konec februarja, ko je zemlja prvič letos poklicala svojega zvestega podanika, je bil očitno še daleč od zmage nad hladnim zimskim zadahom. Je treba pač počakati Cvetno nedeljo, ki ne nosi zastonj tega imena. Zadnjič sem na radiju poslušal gospoda Zgoneca, našega strokovnjaka za zadeve rožic in vrtnih opravil, ki je povedal, da smo se kar nekako razvadili, da pomlad prihaja zgodaj in da je to zgolj izjema. Pred aprilom včasih še ni bilo nobene prave potrebe za vrtna opravila in to se nikomur ni zdelo posebej čudno, zdaj pa nekako pričakujemo, da bi moralo biti marca že vse v zemlji. Dokler sonce ne naredi svojega, tudi mi ne bomo.
Ker pa je bilo danes vreme že čisto tako, kot mora biti, je torej nastopil skrajni čas, da se tudi na MMS začne kaj dogajati. Od konca februarja nisem na vrtu naredil nič drugega, kot to, da sem sredi marca posadil beličnik in češnjo. Obe češnji, stara in nova že lepo brstita, beličnik pa še ne. Upam, da bo.
In kaj sem torej danes počel? Za ogrevanje sem najprej počistil staro banjo, ki služi za vodni zbiralnik v katerega se zbira deževnica, ki teče po žlebu iz strehe na uti. Seveda se to pri nas dogaja zgolj v primeru dežja. Moral bi si priskrbeti še kakšen sod, ke je moja pridelava solate julija in avgusta odvisna izključno od zalivanja. Druge vode pa tam ni.
Potem sem se lotil vrta. Oplel sem zeleno-mehkolistno solato, ki je dobro prezimila in pokazala spodobno voljo do rasti ter jo malo preredčil. Za jutrišnje kosilo sem nabral še motovilec, ki je tudi v redu, se pa že nekako hoče poganjati v cvet, tako, da ne bo prav dolgo užiten. Za razliko od teh dveh, pa me je rjavka popolnoma razočarala. Nič od nje. Sploh ne dela. Nekaj sem je pobral, kar je bilo količkaj vredno in dodal k jutrišnjemu motovilcu, ostalo pa prekopal.
Na širšem delu se začel štihati in pripravil gredico za solato. Pognojil sem jo z italijanskimi bio-peletki, ki so mi ostali še od zadnjič ter posejal seme, ki sem ga dopoldne kupil od branjevke. Preden je prodala, kar ni mogla prehvaliti kakooo lepe glavice da dela, tako da se mi je že zdela malo sumljiva.
Ja seveda, ob koncu gredice sem posadil še čebulice gladiol od zadnjič in vmes nekaj starega semena "smrdljivk", ki mi ga je že zdavnaj dala tašča. Pustimo se presenetiti, manj od nič ne more zrasti.
Da ne pozabim omeniti še pestrosti živalstva, ki me je danes obdajalo. Najprej sem pregnal velikega rumenega mačka, ki očitno želi zagospodariti pri moji uti; potem so me oblegali pravi roji mučic, ki rojijo in k sreči še ne znajo pikati; nad bližnjim gozdom pa je v iskanju kosila ves čas jadrala mlada kanja; da neumornih ptičjih zborov, ki si ves čas dajejo duška, niti ne omenjam posebej.
Ker na Florjanski ulici žagajo robnike in nekaj razbijajo, ni preveč prijetno sedeti in počivati, pa kdaj drugič.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)