Priliko bi si morda lahko kdo razlagal ravno nasprotno, vendar razlika med vero in nevero ni odvisna od dokaza. Še tako trden dokaz slej ko prej izgine, strohni ali se izniči. Ko je Gospod odšel, dokaza, ki je prepričal Tomaža ni bilo več. Mi ne moremo položiti roke v Gospodovo odprto stran, da bi se prepričali. Ostane nam le vera. Tudi apostolu Tomažu je slej ko prej ostala le vera, Gospod je odšel, preizkušnje in dvomljivci pa prišli. Spoznanje, ki ga prinesejo dokazi je zgolj trenutno, je lahko zgolj vtis ali kažipot, ki iskalcu pokaže sled po kateri se je resnica nekoč le premikala, vendar so se njene stopinje že davno izbrisale in prekrile z novimi plastmi okoliščin.
Ko na primer priča, ki je svoje védenje razkrila na sodišču in morda odločilno prispevala k obsodbi zločinca, umre, zločinec pred človeško postavo ni opran krivde. Obsodba ostane in njena vez z resničnostjo je lahko zgolj zaupanje, da je bila obsojencu krivda nekoč neizpodbitno dokazana. In to zaupanje ni nič drugega kot vera, vera v presojo sodnikov, ki so morda že v pokoju, vera v pričevalce, ki so že vse pozabili ali pa izginili iz obličja sveta, so pa ob svojem času zaznali realnost, ki bo morda nekoč lahko videti zgolj kot mit.
Vera v Boga, ni vedenje, niti osebni odnos do neoprijemljive vsebine, ki bi temeljil na izkušnji poznavanja. Vera je zaupanje v izročilo, v tisočletne odgovore na sedanja in večno aktualna vprašanja. Zaupanje v spoznanja generacij preprostih ljudi, kot tudi največjih človeških umov, ki jih že zdavnaj ni več na svetu, so se pa za svojega življenja gotovo srečevali s popolnoma primerljivimi težavami in se spraševali o istih vsebinah, kot današnji. Razlika med apostoli in nami ni v tem, da so bili morda oni sposobni več verjeti, kot mi. Razlika je v tem, da oni niso mogli drugače, kot zaupati v zaznave, ki so jih sami doživeli. Niso se mogli odreči resnici, ki so jo sami izkusili, niso smeli dvomiti v tisto, kar so spoznali z lastnimi čutili. Ni se jim bilo treba nenehno truditi, da bi znova in znova predstavljali dokaze za svoja spoznanja. Vedeli so, kaj je resnica, kaj jim je bilo dalo v spoznanje in za kaj pričujejo.
Dvomljivci so seveda vedno znova in neumorno zahtevali dokaze in to še vedno enako zavzeto zahtevajo, čeprav so nekoč imeli opravka z živimi pričami in ne zgolj izročilom in starimi zapisi, kot mi. Pa vendar, če bi priče oživele, vseh dvomljivcev nebi premagale. Tomaž je verjel, ker je videl sam. Ni morda verjel besedam drugih apostolov, ki so Gospoda videli že prej. Živa beseda tistih, ki jih je dobro poznal, ni bila dovolj, hotel je sam videti in otipati rane. In tudi ko je to doživel, iz evangelijev ni mogoče razbrati, da bi postal izrazito bolj goreč za Gospoda, kot ostali apostoli ali nekateri kasnejši verniki, ki takšne izkušnje niso doživeli.
Tudi dejstva, ki so bila pred na primer 60-imi leti neizpodbitno kruta in krivična realnost, ki jo še vedno lahko izpričajo živi pričevalci, so še vedno mrhovina za ostre kljune skeptikov. Še vedno se da vse razložiti drugače. Dovolj kreativen um lahko najde opravičila za vse, tudi najhujše zločine, a veruje in odpušča lahko le srce. Dokazan umor, za dvomljivca še vedno ni nujno tudi zločin, lahko je opravičljivo dejanje v katerega nekoga prisilijo okoliščine. Obsodba in likvidacija našega Gospoda, sta bili ob njegovem času za oblastnike in velik del ljudstva, nedvomno popolnoma normalna in pravno legitimni dejanji vzpostavljanja javnega reda in varnosti. Njegovo vstajenje je bilo in je za dvomljivce še vedno, lahko zgolj skupinska halucinacija, blodnja ali celo prevara potrtih privržencev.
Vera ima in bo vedno imela tudi svoj antipod, drugo stran, ki nikoli ne bo priznala zadostne moči dokazom ali priznala pričam verodostojnost.
Vladar sveta bo tudi na dan sodbe verjetno zahteval dokaze …
Ko na primer priča, ki je svoje védenje razkrila na sodišču in morda odločilno prispevala k obsodbi zločinca, umre, zločinec pred človeško postavo ni opran krivde. Obsodba ostane in njena vez z resničnostjo je lahko zgolj zaupanje, da je bila obsojencu krivda nekoč neizpodbitno dokazana. In to zaupanje ni nič drugega kot vera, vera v presojo sodnikov, ki so morda že v pokoju, vera v pričevalce, ki so že vse pozabili ali pa izginili iz obličja sveta, so pa ob svojem času zaznali realnost, ki bo morda nekoč lahko videti zgolj kot mit.
Vera v Boga, ni vedenje, niti osebni odnos do neoprijemljive vsebine, ki bi temeljil na izkušnji poznavanja. Vera je zaupanje v izročilo, v tisočletne odgovore na sedanja in večno aktualna vprašanja. Zaupanje v spoznanja generacij preprostih ljudi, kot tudi največjih človeških umov, ki jih že zdavnaj ni več na svetu, so se pa za svojega življenja gotovo srečevali s popolnoma primerljivimi težavami in se spraševali o istih vsebinah, kot današnji. Razlika med apostoli in nami ni v tem, da so bili morda oni sposobni več verjeti, kot mi. Razlika je v tem, da oni niso mogli drugače, kot zaupati v zaznave, ki so jih sami doživeli. Niso se mogli odreči resnici, ki so jo sami izkusili, niso smeli dvomiti v tisto, kar so spoznali z lastnimi čutili. Ni se jim bilo treba nenehno truditi, da bi znova in znova predstavljali dokaze za svoja spoznanja. Vedeli so, kaj je resnica, kaj jim je bilo dalo v spoznanje in za kaj pričujejo.
Dvomljivci so seveda vedno znova in neumorno zahtevali dokaze in to še vedno enako zavzeto zahtevajo, čeprav so nekoč imeli opravka z živimi pričami in ne zgolj izročilom in starimi zapisi, kot mi. Pa vendar, če bi priče oživele, vseh dvomljivcev nebi premagale. Tomaž je verjel, ker je videl sam. Ni morda verjel besedam drugih apostolov, ki so Gospoda videli že prej. Živa beseda tistih, ki jih je dobro poznal, ni bila dovolj, hotel je sam videti in otipati rane. In tudi ko je to doživel, iz evangelijev ni mogoče razbrati, da bi postal izrazito bolj goreč za Gospoda, kot ostali apostoli ali nekateri kasnejši verniki, ki takšne izkušnje niso doživeli.
Tudi dejstva, ki so bila pred na primer 60-imi leti neizpodbitno kruta in krivična realnost, ki jo še vedno lahko izpričajo živi pričevalci, so še vedno mrhovina za ostre kljune skeptikov. Še vedno se da vse razložiti drugače. Dovolj kreativen um lahko najde opravičila za vse, tudi najhujše zločine, a veruje in odpušča lahko le srce. Dokazan umor, za dvomljivca še vedno ni nujno tudi zločin, lahko je opravičljivo dejanje v katerega nekoga prisilijo okoliščine. Obsodba in likvidacija našega Gospoda, sta bili ob njegovem času za oblastnike in velik del ljudstva, nedvomno popolnoma normalna in pravno legitimni dejanji vzpostavljanja javnega reda in varnosti. Njegovo vstajenje je bilo in je za dvomljivce še vedno, lahko zgolj skupinska halucinacija, blodnja ali celo prevara potrtih privržencev.
Vera ima in bo vedno imela tudi svoj antipod, drugo stran, ki nikoli ne bo priznala zadostne moči dokazom ali priznala pričam verodostojnost.
Vladar sveta bo tudi na dan sodbe verjetno zahteval dokaze …
Ni komentarjev:
Objavite komentar