Svoboda izražanja je ustavno zajamčena (39. čl.). Tam beremo, da v Republiki Sloveniji vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. To je dobro, pa vendar ne čisto izvirno. Tudi Ustava Socialistične federativne Republike Jugoslavije iz leta 1974 je bila v tej zvezi, vsaj na deklarativni ravni dokaj velikodušna. V 167. čl. je jamčila svobodo tiska in drugih oblik javnega obveščanja, javnega izražanja, svobodo združevanja, svobodo govora, javnega nastopanja ter svobodo zborovanja in drugega javnega zbiranja. V istem členu je ponujala tudi navedbo, da imajo občani pravico v sredstvih javnega obveščanja izražati in objavljati svoja mnenja. Skratka ni, da ni.Na tem delu planeta je torej praksa prostega javnega izražanja mnenj že dolgo znana. Tokrat se ne nameravam spuščati v razpravo o tem, koliko se je te svoboščine, predvsem s stališča institucionalne državne represije, smelo ali se jih še vedno sme tudi dejansko konzumirati. Načelno se torej lahko javno piše in govori o vsem. Seveda ti pa nihče ne more zagotoviti dobrega počutja in prijaznih poslušalcev, če na primer kritiziraš oblast, obrekuješ kakšnega bogataša ali celo, bognedaj, razkriješ vero v našega Gospoda.
Ta trenutek me bolj zanima razmislek o tem, koliko se svoboščino prostega izražanja mnenj, sploh splača uporabljati. Predvsem z vidika posameznikovega položaja.
Najprej se mi zdi potrebno napresti nekaj o osnovah. In sicer, kaj je sploh "izražanje mnenja"? To ni posebej težko. Vsekakor gre za govorjenje, pisanje ali lahko tudi kakšno drugačno obliko audio-vizualizacije tistega kar mislimo. Tukaj se nam brž pojavi tudi potreba po neke vrste delitvi sporočil. Privzel bom delitev na tista sporočila, ki se nam zdijo smiselna, ni pa nujno, da se o njih sploh izražamo, torej so to "osebna mnenja" ter tista, za katera čutimo nujno potrebo, da jih izrazimo, te pa imenujmo kar za "pritožbe". Razlika je bistvena in je verjetno sploh ni potrebno posebej osvetljevati. Temeljno za naše nadaljnje špekulacije je, da osebna mnenja lahko, navidezno brez škode zadržimo zase, neizpovedane pritožbe pa nam, po splošnem prepričanju, lahko tudi škodijo. Seveda pa se realne okoliščine le redko pokoravajo našim miselnim modelom in nam ponujajo še vrsto podvariant, kot so na primer pritožbe izražene v obliki mnenj ali mnenja, ki so dejansko formalizirana v obliki pritožb.
Kakorkoli, ne pustimo se zapeljati na stranpoti in se raje potrudimo z reševanjem uporabne naloge, ki smo si jo zastavili.
Če se torej najprej, z vidika smiselnosti, lotimo pritožb, potem ugotovimo, da te predstavljajo neke vrste sistemsko povratno zanko. Namreč, ko zaradi takšnih ali drugačnih vplivov, posameznikov položaj postane ogrožen ali otežen, se ta praviloma pritoži. Pritožba je torej na nek način utemeljena s potencialno ali dejansko škodo in predstavlja nestrinjanje pritožnika s stanjem v katerem se je znašel. Načeloma je torej pritožba logična, smiselna in včasih celo nujna. Je pa seveda dobro upoštevati tudi posamezna subjektivna stanja, kar bi pomenilo, da je izpolnitev pogojev za pritožbo v znatni meri odvisna od proste presoje. Do tu je še vse lepo in prav. Zagata se pojavi, ker zadeve v realnem okolju zlahka poletijo iz nedolžnih nižav v območja tveganja, predvsem ko se izkaže in to se zelo hitro, da je simetrija predmeta taiste pritožbe mogoče nekomu drugemu pravica, ki mu je ne gre kratiti. Skratka, pritožba vsekakor ni vedno zgolj vpitje na pomoč. Odločitev za pritožbo pa je vseeno nekako bolj naravna ali v nekaterih primerih celo samoumevna. Dolgujemo samo še odgovor na uvodno vprašanje; pritožba ima vsekakor relativno nizek prag smiselnosti ali drugače povedano: pritožiti se splača kmalu. Vseeno pa vedno najdemo tudi primere, ki ne dosežejo pragu smiselnosti, torej tiste pri katerih se pritoževati ne splača. Jasno pa je, da višina tega praga skoraj izključno odvisna od posameznikove potrpežljivosti. Prav tako je jasno tudi, da mora argument pritožbe premagati še en prag, in sicer prag tveganja. Za kaj gre? Tudi če je pritožba smiselna je lahko osebna ocena tveganja tako visoka, da se zanjo ne odločimo. Primer, sosedovi najstniki nabijajo glasno muziko, vendar se njihovemu očetu, ki je šef moje žene, ne pritožim. Se pravi, prag smiselnosti verjetno je presežen, prag tveganja pa, v tem primeru ne, torej se ne pritožim. Ali pa se pritožim ženi, sosedu pa ne.
Zelo drugačne narave je kategorija osebnih mnenj. Za njih praviloma ne obstoja nevarnost neposredne škode, morda kvečjemu posredne. Vseeno pa je v ozadju še vedno posameznikov odnos do nekega pojava in določena stopnja zainteresiranosti. Če te ni, potem praviloma tudi osebnega mnenja ni. Za tisto, kar nas iskreno ne zanima, ni nobene potrebe po angažiranju za izgradnjo osebnega mnenja. Torej je z osebnim mnenjem nujno povezana tudi določena pripravljenost, da bi mnenje izrazili tudi navzven, ga podelili tudi z drugimi. Tu pa se težave dejansko začnejo. Kdaj osebno mnenje izraziti in kdaj ne? Prav gotovo lahko tudi tu govorimo o pragu smiselnosti, ki pa je praviloma ohlapnejši. Namreč, v primernih okoliščinah se nam zlahka zgodi, da svoje osebno mnenje z velikim veseljem javno podelimo s trenutno zatečenim avditorijem, čeprav ni nujno koristno. Spet kdaj drugič, pa se o posameznih vprašanjih, o katerih si svoje sicer mislimo ali morda celo kaj "vemo", izražamo skopo, diplomatsko ali nekako "po ovinkih".
Zakaj je tako? Preprosto iz razloga osebnega strahu pred kritiko, pred prepoznavnostjo, izpostavljenostjo ali celo družbeno osamitvijo zaradi stališč, ki morebiti odstopajo od glavnega toka javnega mnenja. Skoraj nihče si ne želi biti čudak ali nekakšen mnenjski l'enfant terrible, kvečjemu naletimo na, bolj ali manj anonimne, provokatorje in silno redko na koga, ki bi se zavestno zoperstavil splošnemu mnenju. Vpliven delež pri tem stanju gre seveda pripisati mentalni ležernosti, ki vsekakor priporoča zanesljivo vožnjo v zavetrju pred tveganimi poskusi samostojnih prebojev. Res pa se vedno najdejo tudi takšni, ki se upajo postaviti na svoje, kot se še vedno najde čist izvir ob neštetih kloakah, ki prepredajo našo deželico.
No, po tej točki je prav, da se vrnemo na izhodiščno vprašanje o smiselnosti izražanja, tokrat seveda "osebnih mnenj". Tu je polje proste izbire vsekakor širše, kot pri pritožbah. Javno izraženo mnenje ali lastno prepričanje je seveda takoj plen prav tako javno izraženih kritik ali morebitne podpore ter nujno predpostavlja, da tisti, ki mnenje izraža, razpolaga tudi s podkrepitvami s katerimi ga lahko obrani. Torej je pripravljen tudi na polemiko. Ne gre zgolj za varstvo pravic, kot v primeru pritožbe ampak za širšo razpravo, ki se vsekakor tiče življenja ali zgolj mišljenja večjega števila ljudi. Razlika je torej v kvantiteti. Pritožba je pretežno posamično ali s strani točno določene skupine, naslovljeno stališče, osebno mnenje pa izhaja iz splošnejših okolij in se, kljub temu, da naj bi bilo osebno, nanaša na praviloma nenatančno definirano mnenjsko skupino. Osebno menim, da čistih osebnih mnenj sploh ni, vedno se nekako pričakuje dovolj podpore, da se splača s takšnim mnenjem izpostaviti.In kje je torej smisel; kajpak v osebnem pogumu in tudi oceni, da je zavezništvo mogoče, da bomo s svojim osebnim mnenjem pridobili vsaj tiho podporo, ki ne bo neposredno udarila po nas ampak bo stališča pretehtala in upajmo tudi soočila. Skratka, neumnost, ki je neumnost za vse ostale, razen enega, je resnična neumnost in se je ne splača niti oblikovati, kaj šele izpostavljati kot osebno mnenje. Vsa ostala mnenja pa potemtakem lahko najdejo zaveznike in najmanj kar je, se jih splača povedati.
Ali ima to kaj opravka z vero? Ima. Vera je sicer "civilno" uvrščena v kategorijo "osebnih mnenj". Zanimivo je, da nekateri ideološki atributi, ki so se nekoč in se še zdaj štejejo za državotvorne, nikoli niso bili osebna mnenja, medtem ko je vera še vedno zgolj to. No in če nočemo polemizirati, ampak se torej trenutno zadovoljimo s položajem vere kot osebnega mnenja, potem seveda vse navedeno velja tudi za vero.
No, če se za zaključek dotaknemo temeljev naše vere, torej tistega, kar učencem dejansko tudi zgodilo v priliki; spoznamo, da so bili so zmedeni tako kot mi in niso vedeli kaj naj si mislijo, prav tako kot mi, Gospod pa jim je razložil kaj so v resnici videli in jih opogumil za izpoved svojega "mnenja".
Trdno verjamem, da opogumlja tudi nas, da ne bomo le tihi pričakovalci drugih, ampak, da bomo tudi sami upali povedati kaj mislimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar