Po Titovi poti naprej …

Ljudska skupščina mesta Ljubljane je, ob dejstvu, da je v mestu vse ostalo že urejeno, končno le našla čas za konstruktivno razpravo in odgovorno odločanje o pereči in nadvse pomembni temi. Mestni svetniki in svetnice, pod modrim županovim vodstvom, se seveda v celoti zavedajo svoje odgovornosti in so ponovno pokazali visoko mero razsodnosti, poguma in politične nepristranosti. Odločalo se je, kakopak o poimenovanju, še ne-zgrajene severne vpadnica v mesto. No in sprejeta je bila edina logična odločitev, sicer ob obstrukciji nekaterih kontra-revolucionarnih elementov, da se bodoča infrastrukturna pridobitev poimenuje, po žal že pokojnem, velikem revolucionarju, dosmrtnem predsedniku Jugoslavije, vizionarju, modremu voditelju, genialnemu strategu, enemu od ustanoviteljev gibanja neuvršenih, pa tudi ljubitelju lepih žensk, dragih oblek, lova na medvede, cigar, otočja Brioni, grada Brdo in veličastnega svetovljanskega življenjskega sloga, maršalu Josipu Brozu Titu.
Res, da je ljubljeni maršal, v prestolnici nekoč že imel svojo cesto, vendar je bila ta, zaradi desničarske zarote in nekaterih frakcijskih bojev v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, nesrečno preimenovana. K sreči je, prav zdaj, skoraj 30 let po njegovi smrti, nastopil nadvse primeren čas, da se ta vnebovpijoča zgodovinska krivica ustrezno popravi. To so vsekakor dojeli tudi mestni svetniki in se tako svetlemu ter neizbrisnemu spominu našega Josipa Broza, primerno pietetno in globoko poklonili.

Pa naštejmo nekaj dosežkov tega velikana naše polpretekle zgodovine, ki so tako nesmrtno zaznamovali našo skupno domovino Jugoslavijo in seveda njen sestavni del, nam in tudi pokojnemu maršalu tako ljubo Slovenijo:

Najprej je tu vsekakor bleščeča zmaga proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju v drugi svetovni vojni.
Takoj moramo jasno povedati, da se zadnje čase oglašajo nekateri osamljeni dvomljivci, ki trdijo, da so bile okupatorske vojske poražene tudi tam, kjer ni bilo nobenega narodno-osvobodilnega gibanja ali pa to ni bilo podložno samo eni popolnoma izključujoči ideologiji, ki da je celo izkoristila splošno ljudsko motiviranost za boj proti okupatorju, zgolj za umazan strankarski prevzem oblasti. Najdejo se tudi nekateri, ki ugotavljajo, da je komunizem v predvojnih ali celo vojnih razmerah, dobro ali kar izborno sodeloval z nacizmom in fašizmom, ki sta kasneje propadla v svojih lastnih izvornih okoljih, pa ne morda zaradi zmagovite poti Komunistične partije Jugoslavije, pod modrim Titovim vodstvom, ampak zato, ker sta bila to zločinska totalitarizma in kot taka obsojena s strani celotnega demokratičnega sveta.
V zvezi medvojnih dogajanj, je slišati celo mnenja, da je bilo žrtev med pripadniki enot narodno-osvobodilne vojske in civilnim prebivalstvom, prav zaradi načina poveljevanja in Titovih strateško-taktičnih eksperimentov, glede na dosežene cilje, veliko preveč, da o pred- in med-vojnem boljševiškem terorju, ki naj bi še dodatno induciral relativno močno kolaboracijo, po vsej Jugoslaviji ter s tem vsaj podvojil število nepotrebnih žrtev, sploh ne govorimo.
Seveda vrli svetniki takšni meščansko – desničarski propagandi, na vso srečo, ne nasedajo.

Naslednji zgodovinski dosežek, pomemben za Slovenijo, je gotovo pomik zahodne meje takratne Jugoslavije in današnje Slovenije proti Italiji, torej pridružitev dela slovenske Primorske.
Tudi tu imamo opravka s kontra-propagando, ki širi neresnice o tem, da naj bi Primorsko dejansko osvobodili zavedni Primorci sami, od podpori skoraj izključno slovenskih partizanov (IX. Korpus NOV), ki so pravočasno dojeli enkratno zgodovinsko priložnost. Le ta se je ponudila s porazom Italije in Nemčije ter omogočila, da so slovenski partizani dejansko zasedli vojaško izpraznjen prostor. In še več, osvobodili so tudi dve pomembni mesti, Gorico in Trst ter, da je takratna Jugoslovanska armada, pod genialnim vodstvom ljubljenega maršala, potem le zasedla tisto, kar so Slovenci dejansko sami izbojevali. Zlobneži gredo celo tako daleč, da omenjeno obrambo zahodne meje, primerjajo s situacijo na slovenski severni meji, ki jo je leta 1918-19 izbojeval in zavaroval general Rudolf Maister, s komaj štiri tisoč srčnimi Slovenci, brez armade, ki bi mu krila hrbet. In ti isti ugotavljajo celo, da bi bil zgodovinski fijasko brez primere, če Slovenci takrat ne bi izkoristili priložnosti, ob potencialnem kritju hrbta z vsaj dvajsetkrat večjo vojaško silo titovih partizanov, kot je imel Maister na voljo domoljubov. Najdejo se celo taki, ki Titu očitajo kasnejšo boljševistično obarvano in diletantsko diplomacijo, ki je prelahko žrtvovala že osvojeni mesti Gorico in Trst s slovenskim zaledjem.
No, jasno, da se takšnim insinuacijam naši svetniki povsem upravičeno smejijo.

Kot izjemen uspeh lahko plemenitemu voditelju štejemo vsekakor tudi izvedbo socialistične revolucije in prevzema oblasti delavskega razreda v Jugoslaviji.
Spet pa se moramo žal soočiti z idejami nekaterih buržuaznih in klerikalnih krogov, ki javno razlagajo, da je bila socialistična revolucija dejansko zgolj drugo ime za prevzem oblasti s strani Komunistične partije, ki so jo vodili, v boljševističnih inštitutih Sovjetske zveze izšolani znanstveniki s Kardeljem in samim Titom na čelu. Trdijo, da je šlo dejansko za popolnoma improviziran zgodovinski eksperiment, ki si je za primarni cilj postavil zlom lastniške in kapitalske strukture do tedaj naprednega gospodarstva ter se nadaljeval s totalno ideološko degradacijo kmetijstva, kar je povzročilo tudi povojna obdobja pomanjkanja, kljub temu, da je bila Slovenija pred in tudi med vojno, sposobna sama preživeti svoje prebivalstvo. Vzporedno naj bi se v času gradnje nove družbe, izvajala tudi katastrofalna demografska politika, ki je s podržavljanjem večjih posestev in zatiranjem srednjih in manjših kmetov ter stihijsko plansko industrializacijo, povzročila Sloveniji ekonomsko škodo in velik razvojni zaostanek, ki še do danes ni nadoknaden.
Svetniki takšnim provokacijam seveda ne nasedajo.

Med dosežki vsekakor ne smemo pozabiti na velik gospodarski napredek nove Jugoslavije in razvoj samoupravnega socializma, kot edinega pravičnega sistema vodenja podjetij.
Tudi tu nam revanšistične in meščansko-liberalne sile skušajo podtakniti razlago, da je Jugoslavija in zlasti območje Slovenije v ekonomskem in razvojnem smislu, popolnoma neupravičeno zaostalo za ostalim primerljivim evropskim okoljem, ki je ravno tako moralo obnoviti porušene tovarne in zagnati kmetijstvo. Nekateri gredo celo tako daleč, da Titovi svetli poti v delavsko prihodnost, poleg popolnega zloma kapitalske strukture, ki bi bila količkaj sposobna odgovorno ravnati z produkcijsko lastnino, namesto planskega in politično motiviranega gospodarstva, ki so ga načrtovali vodilni ter seveda najbolj sposobni partijski funkcionarji, očitajo popolno degradacijo vrednot dela in podjetnosti celih povojnih generacij, ker so deset-tisoči delavoljnih in sposobnih Jugoslovanov, med njimi tudi nemalo Slovencev, svoje znanje in delavnost posvečali razvoju tujih gospodarstev, da so si sploh lahko zagotovili standard, ki so ga po svojih zmožnostih zaslužili. Namiguje se celo, da je bilo samoupravljanje v celoti zavožen politični eksperiment, ki je odvzel pooblastila še tistim sposobnim direktorjem, ki so se že začeli obračati v smeri imperialističnih ekonomij, ki baje medtem tudi niso spale in celo napredovale z dosti večjim tempom kot jugoslovanska. Najdejo se celo taki, ki vedo povedati, da je prav Tito odločilno usmerjal jugoslovansko gospodarstvo v 70-ih letih prejšnjega stoletja, s podporo megalomanskim "republiškim" projektom, v neodgovorno in rapidno zadolževanje, ki je povzročilo gospodarski zlom države v drugi polovici 80-ih let.
Takšnih napadov na lik ljubljenega maršala svetniki seveda sploh ne jemljejo resno.

Če bi hoteli našteti vse dosežke, ki jih je Jugoslavija doživela pod vodstvom ljubega maršala, bi seveda trajalo predolgo, zato se ozrimo le še na enega večjih in verjetno najpomembnejših doprinosov k plejadi svetlih uspehov socialistične družbe. To je seveda naša svetinja, bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov.
Žal pa moramo tudi tu poslušati izjemno silovite napade nacionalističnih kritikov na ta, genialni dosežek izgradnje naše družbe, češ, da so se prav zaradi silovitega zatiranja nacionalnih interesov posameznih etničnih skupin na območju Jugoslavije in načrtnega spodbujanja "jugoslovanstva", med narodi na tem prostoru, nakopičila huda nerešena nasprotja, ki so privedla do izjemno krvavega razpleta jugoslovanske zgodbe v 90-ih letih. Baje so jugoslovanski narodi že dolgo pred izumom "bratstva in enotnosti" znali živeti skupaj in to celo brez krutih etničnih vojn in čiščenj. Nekateri si drznejo celo očitati, da je šlo pri jugoslovanski ideji samo in izključno za brzdanje srbskega nacionalizma, ki se ga je, z umetnimi ukrepi omejevalo, dokler se je to dalo, vendar ravno s tem na nek način delalo še zanimivejšega za ljudske množice. Tudi navajanje številnih držav na svetu, ki že desetletja in nekatere baje celo stoletja uspešno, brez etničnih vojn in brez posebne doktrine "bratstva in enotnosti", združujejo multi-etnične interese, je zgolj desničarska propaganda, ki je namenjena izključno blatenju naše revolucionarne poti.
Jasno, da svetniki tudi ob tako težkih klevetah ostajajo neomajni v obrambi revolucije.

Skratka "druže Tito, ljubičice bela", ljubljanski mestni svetniki so končno postavili stvari na pravo zgodovinsko mesto, uvideli vse zablode zadnjih desetletij ter Tebi, ljubljeni maršal, popolnoma upravičeno, priznali svojo veliko hvaležnost in do-smrtno lojalnost.

Pogrešamo samo še državni akt s katerim bi kazensko zaščitili maršalovo dobro ime in lik pred blatenjem s strani imperialistične kontra-propagande ter nekaterih domačih proti-revolucionarnih sil, zato apeliramo na Vlado, naj čim prej pristopi k pripravi takšnega pre-potrebnega dokumenta.