… in izročil je duha.

Gotovo je le eno-, da tisto, kar je od sveta, nekoč ne bo več. Kar stoji, bo razpadlo, kar živi, bo umrlo. Kot je pognan tok časa, je določeno tudi prehajanje duha in materije, njuno preoblikovanje, rast in združevanje oblik ter ponovno razdruževanje. Umiranja ni, je le prenehanje povezave med živim in snovnim, med vsebino in obliko. Je odmiranje ali zgolj gnetenje, stopanje iz enega snovnega stanja v drugega, iz dneva v noč, izvijanje duha iz tesnih ovojev časa in prostora v neomejeni ne-čas in neizmerni ne-prostor.
Živo lahko deluje izpolnjeno, celo popolno ali perfektno. Kot jajce-, v vseh pogledih izjemno, popolno oblikovano in vsebinsko dovršeno. Ničesar se mu ne da odvzeti, nič ni potrebno dodajati, vse je že v njem. Pa vendar, je le vmesna faza. Prenašalec informacij in zagonske energije za porajanje novega, zgolj prehod k naslednji obliki v galeriji pojav. Moralo bo dozoreti in razpasti, se razluščiti in izvreči nekaj mokrega, krmežljavega in negodnega iz sebe. Novo bitjece, nov zlepek oblike in vsebine, živ prehod, ki raste, zori in porablja razpoložljivo vitalno energijo.
In nekoč, v nekem trenutku … pravem ali ne-, kdo ve? Ponovno prestopi, cikel se zopet izide, oblika preide … forma naredi tisto kar mora, kar ima zakodirano, zapečeno. Vsebina ne izgine, ne propade … ostane vdelana v obliki, drobna pika med beljakom in rumenjakom. In ta je bistvena. Tista za katero gre-, ki je očitno vredna forme. Vse ostalo je snov, hrana, materija primerna kvečjemu za vzdrževanje druge materije. Vsebina gre naprej. Od nekje je izšla, se utelesila in raztelesila ali pa še to ne, zgolj pre-telesila. Še vedno je tu, le da ne krvavi, ne pada pod udarci ali težo lesa, žeblji ne trgajo več njenega mesa in železo ji ne seka reber. Postala je pretopljena, razdeljena med tiste, ki jo iščejo, ki verujejo v njeno večnost in pričakujejo svoje zlitje v njej.
Mogoče bi bilo lahko tudi drugače. Zakaj pa ne? Mogoče se vsebini nebi bilo treba pretakati med kreacijami tega sveta. Saj morda se niti ne, lahko da je stalna in negibna, kot svetloba v kateri se kopa pomladna narava.
Morda je le trenutno izbrala to materijo za prizorišče svojih posegov in jo potopila v tolmun časa v katerem jo zdaj gnete. Postavlja ji vedno nove okvirje, krivi jo po drugačnih modelih, daje ji vse popolnejše forme. Ne igra se z njo, ne porablja je po nepotrebnem. Dela jo vse boljšo, jo izpopolnjuje, približuje cilju, ki je lahko zgolj njeno izhodišče.
Oblike prehajajo in se ne vračajo. Prehodi so žalostni a so zgolj delček dolge poti.
Vsebina ostaja in prihaja … mlajša in močnejša …