Dolgo sem potreboval, da sem se dokopal do spoznanja, na katerega sem v bistvu-, ponosen. Veliko manjših ali večjih, prijetnih pa tudi neprijetnih izkušenj je bilo za to potrebno doživeti in preživeti. Z marsičem se je bilo treba sprijazniti, potrpeti in se kdaj pa kdaj, ugrizniti v jezik. Spoznanje, ki je tako zdaj končno pod streho, je zahtevalo korenito spremembo življenjskega sloga in dolgoletno osebno posvetitev lastnega bitja namenom, ki v nekem obdobju sicer predstavljajo neobhodno samo-izpolnitev, v kakšnem drugem pa morda le zavestno tvegan a vseeno pomemben korak. Spoznanje je osebno dramatično, ni pa nobena skrivnost, še manj novost; je zgolj koncentrat dejstev, s katerimi se moški težko sprijazni in se jih še težje privadi. Nekaterim celo nikoli ne uspe. Preden pa ga lahko dojame dovolj celovito, vključno z vso dodatno opremo stranskih učinkov in indikacij, mora premagati še agility stereotipov, vicev, resnic ali pol-resnic, družinskih izročil, nasvetov in podukov, zavajanj ter seveda dobronamernih pseudo-bogatih izkušenj in celo aminokislinskih verig genske ukletosti. Naj torej širokogrudno, pred obličjem spleta, razkrijem tisto, kar gre v moj osebni in zlati okvir večnih resnic, takšnega torej, kot si ga "z znojem in solzami" sestavlja vsak sam.
No, kakorkoli že-, spoznanje je v bistvu dejstvo, ki ga s trenutno najboljšim približkom povzema trditev: "Ženske so kot moški, le da so drugega spola."
Teza se verjetno marsikomu zdi banalna, morda celo smešna, vendar – lepo prosim, ne izključujte možnosti, da ste premalo izkušeni, da bi jo mogli razumeti ali morda celo preveč okuženi s predsodki, da bi jo sploh skušali razumeti. Prostodušno priznam, da je desetletja tudi sam nisem dojel, še več, sploh nisem bil v stanju rezonirati na način, ki bi lahko rezultiral kaj pomensko-sorodnega navedenemu stališču.
Naj prevedem za tiste, ki še razmišljajo, vsi drugi, ki jim je že dolgo vse jasno, pa lahko ta odstavek brez škode tudi preskočijo. Torej, pričevalčevo osebno sožitje z ženskami se deli nekako na tri razvojna obdobja. V prvem so ga ženske predvsem telesno in umsko prirejale, prehranjevale in vzdrževale ter dejansko poskrbele za to, da je zgolj malo ali celo nič odstopal od povprečja. V drugem obdobju so mu, tokrat neke druge ženske, posredno začele povzročati težave, ki si jih je pretežno zakrivil sam, ker pač ni verjel nekaterim, ki so mu hoteli dobro in mu svetovali naj ženske raje pusti na miru, ker jih pač ne razume. No, vpliv obeh časovno že zaprašenih in skoraj pozabljenih obdobji je pustil jasne biometrične sledi v sedanjem, tretjem obdobju. Temu bi dejansko težko pripisal izjemnost ali izvirnost, ki bi presegala njegovo konkretnost. Vsekakor pa prinaša v pričevalčevo življenje dobršen odmerek prehranskih dodatkov, za krepitev predvsem tistih pod-temenskih predelov namenjenih dojemanju prave vsebine in forme med-spolnih interakcij, s poudarkom na njihovi smiselnosti.
Naj zgolj povzamem uvod tudi za tiste, ki jih splošna razprava dolgočasi-, da gre seveda predvsem za orientiranost polja odnosov, ki je lahko popolnoma različna v primeru, če ženske živijo zate, če ti živiš za njih in seveda če živiš z njimi. In to je tudi poanta tretjega razvojno-eksistencialnega obdobja, torej življenja z žensko. Da ne bo nesporazuma bom, v nadaljevanju, raje povsem precizen glede dosledne uporabe ednine. Torej, tretje obdobje je predvsem proizvodnja, v kateri je treba vsak dan doseči normo in ne več romantični čas vihravega investiranja v nekaj novega ter seveda še toliko manj sedenje za klopcami z zvežčiči v katere se zvesto prepisujejo izkušnje drugih.
Naj pojasnim, da tega poskakovanja s kamna na kamen po obali globokega in nemirnega oceana moško-ženskih odnosov, seveda ni spodbudila zgolj lastna frekvenca razmišljanja o, pač neki temi, ki visi na zalogi. To razmišljanje je predvsem resonanca na Sežansko tragedijo, ki mi je navedeni zaključek le utrdila in mu dala formo..
Problematika skrbništva nad otroki ločenih staršev je pri nas, očitno več kot akutna in po mojem mnenju se celo povečuje, predvsem iz razloga tektonske nestabilnosti povprečne slovenske hetero-seksualne zveze.
Svoje mnenje o družini sem nekoč že izpovedal in ga, glede na ta da je še vedno isto, seveda ne bom ponavljal. Tokrat sem se raje namenil v tvegano območje razmišljanja o tem, kako razmišljajo ženske. In tako se krog tudi zapira.
Bolj ko razmišljam o ženskem razmišljanju, bolj ugotavljam, da ženske dejansko ne razmišljajo nič drugače kot moški in tudi reagirajo zelo podobno. Prav s tem v zvezi pa se mi poraja predrzna misel, ki ji bodo nekateri mogoče celo prikimali, drugi pa zgroženo kliknili križec v desnem zgornjem vogalu aktivnega okna. Tudi prav.
Gre pa nekako takole: "Zakaj bi moralo biti samo po sebi umevno, da je mati boljša kot oče in absolutno bolj primerna za skrbništvo nad otrokom?" In seveda naprej: "Zakaj je sodna in upravna praksa tako krčevito naklonjena materam, da si praktično noben sodnik(-ca) ne upa dosoditi skrbništvo očetu in referent(-ka) na CSD ne upa dati takšnega mnenja?"
O tem ne bom več razpredal, vprašanji sta lahko tudi retorični. Ne rabita odgovora. Tako pač je. O stereotipih mogoče kdaj drugič. Mogoče bo kdaj kaj drugače. Vsekakor bi očitno lahko bilo. Vsekakor bi se splačalo zaostriti in natančneje določiti kriterije za skrbništvo. Zelo verjetno bi bilo pametno temeljiteje "naštudirati" dejanske razmere in psihološke profile posameznikov, ki se zmorejo nekoč združiti v "večni ljubezni", čez nekaj let pa besno sovražiti in za svoja obračunavanja celo uporabljati lastne otroke kot talce ali jih celo pogubiti. Vsekakor bi se splačalo uvesti stalni monitoring psiho-socialnih razmer v družinah skrbnikov in določiti mentorja, ki bi bil nekaj let neposredno odgovoren za spremljanje stanja. Stroške takšnega spremljanja bi sodišče seveda "pravično" razdelilo med oba ex-partnerja, tako kot zmore "pravično" dosoditi tudi skrbništvo nad otroki.
Mogoče je pa potrebno samo ugotoviti, da je rojevanje otrok odgovornost, ki morda tudi ni za čisto vsakega … morda je treba zgolj pravi čas spoznati, da ženske niso nič drugačne od moških, le drugega spola so …
No, kakorkoli že-, spoznanje je v bistvu dejstvo, ki ga s trenutno najboljšim približkom povzema trditev: "Ženske so kot moški, le da so drugega spola."
Teza se verjetno marsikomu zdi banalna, morda celo smešna, vendar – lepo prosim, ne izključujte možnosti, da ste premalo izkušeni, da bi jo mogli razumeti ali morda celo preveč okuženi s predsodki, da bi jo sploh skušali razumeti. Prostodušno priznam, da je desetletja tudi sam nisem dojel, še več, sploh nisem bil v stanju rezonirati na način, ki bi lahko rezultiral kaj pomensko-sorodnega navedenemu stališču.
Naj prevedem za tiste, ki še razmišljajo, vsi drugi, ki jim je že dolgo vse jasno, pa lahko ta odstavek brez škode tudi preskočijo. Torej, pričevalčevo osebno sožitje z ženskami se deli nekako na tri razvojna obdobja. V prvem so ga ženske predvsem telesno in umsko prirejale, prehranjevale in vzdrževale ter dejansko poskrbele za to, da je zgolj malo ali celo nič odstopal od povprečja. V drugem obdobju so mu, tokrat neke druge ženske, posredno začele povzročati težave, ki si jih je pretežno zakrivil sam, ker pač ni verjel nekaterim, ki so mu hoteli dobro in mu svetovali naj ženske raje pusti na miru, ker jih pač ne razume. No, vpliv obeh časovno že zaprašenih in skoraj pozabljenih obdobji je pustil jasne biometrične sledi v sedanjem, tretjem obdobju. Temu bi dejansko težko pripisal izjemnost ali izvirnost, ki bi presegala njegovo konkretnost. Vsekakor pa prinaša v pričevalčevo življenje dobršen odmerek prehranskih dodatkov, za krepitev predvsem tistih pod-temenskih predelov namenjenih dojemanju prave vsebine in forme med-spolnih interakcij, s poudarkom na njihovi smiselnosti.
Naj zgolj povzamem uvod tudi za tiste, ki jih splošna razprava dolgočasi-, da gre seveda predvsem za orientiranost polja odnosov, ki je lahko popolnoma različna v primeru, če ženske živijo zate, če ti živiš za njih in seveda če živiš z njimi. In to je tudi poanta tretjega razvojno-eksistencialnega obdobja, torej življenja z žensko. Da ne bo nesporazuma bom, v nadaljevanju, raje povsem precizen glede dosledne uporabe ednine. Torej, tretje obdobje je predvsem proizvodnja, v kateri je treba vsak dan doseči normo in ne več romantični čas vihravega investiranja v nekaj novega ter seveda še toliko manj sedenje za klopcami z zvežčiči v katere se zvesto prepisujejo izkušnje drugih.
Naj pojasnim, da tega poskakovanja s kamna na kamen po obali globokega in nemirnega oceana moško-ženskih odnosov, seveda ni spodbudila zgolj lastna frekvenca razmišljanja o, pač neki temi, ki visi na zalogi. To razmišljanje je predvsem resonanca na Sežansko tragedijo, ki mi je navedeni zaključek le utrdila in mu dala formo..
Problematika skrbništva nad otroki ločenih staršev je pri nas, očitno več kot akutna in po mojem mnenju se celo povečuje, predvsem iz razloga tektonske nestabilnosti povprečne slovenske hetero-seksualne zveze.
Svoje mnenje o družini sem nekoč že izpovedal in ga, glede na ta da je še vedno isto, seveda ne bom ponavljal. Tokrat sem se raje namenil v tvegano območje razmišljanja o tem, kako razmišljajo ženske. In tako se krog tudi zapira.
Bolj ko razmišljam o ženskem razmišljanju, bolj ugotavljam, da ženske dejansko ne razmišljajo nič drugače kot moški in tudi reagirajo zelo podobno. Prav s tem v zvezi pa se mi poraja predrzna misel, ki ji bodo nekateri mogoče celo prikimali, drugi pa zgroženo kliknili križec v desnem zgornjem vogalu aktivnega okna. Tudi prav.
Gre pa nekako takole: "Zakaj bi moralo biti samo po sebi umevno, da je mati boljša kot oče in absolutno bolj primerna za skrbništvo nad otrokom?" In seveda naprej: "Zakaj je sodna in upravna praksa tako krčevito naklonjena materam, da si praktično noben sodnik(-ca) ne upa dosoditi skrbništvo očetu in referent(-ka) na CSD ne upa dati takšnega mnenja?"
O tem ne bom več razpredal, vprašanji sta lahko tudi retorični. Ne rabita odgovora. Tako pač je. O stereotipih mogoče kdaj drugič. Mogoče bo kdaj kaj drugače. Vsekakor bi očitno lahko bilo. Vsekakor bi se splačalo zaostriti in natančneje določiti kriterije za skrbništvo. Zelo verjetno bi bilo pametno temeljiteje "naštudirati" dejanske razmere in psihološke profile posameznikov, ki se zmorejo nekoč združiti v "večni ljubezni", čez nekaj let pa besno sovražiti in za svoja obračunavanja celo uporabljati lastne otroke kot talce ali jih celo pogubiti. Vsekakor bi se splačalo uvesti stalni monitoring psiho-socialnih razmer v družinah skrbnikov in določiti mentorja, ki bi bil nekaj let neposredno odgovoren za spremljanje stanja. Stroške takšnega spremljanja bi sodišče seveda "pravično" razdelilo med oba ex-partnerja, tako kot zmore "pravično" dosoditi tudi skrbništvo nad otroki.
Mogoče je pa potrebno samo ugotoviti, da je rojevanje otrok odgovornost, ki morda tudi ni za čisto vsakega … morda je treba zgolj pravi čas spoznati, da ženske niso nič drugačne od moških, le drugega spola so …
Ni komentarjev:
Objavite komentar