Menažerija

Življenje je težko. Samo po sebi. Že zaradi nas samih. Da bi to spoznal, ne rabiš nikogar. Dovolj je samo, da si tu, da skušaš živeti; pa čeravno delaš vse samo tako, kot ti naročijo in predlagajo. Itak ti vedno nekaj predlagajo, naročijo ali zgolj dajo vedeti, kaj pričakujejo od tebe. Tudi če si želiš čim manj razmišljati in spreminjati; tudi če se trudiš brzdati svoje ambicije in strasti; če nočeš nikomur nič – je vseeno težko.
V življenje smo padli nekako brez veze, niti ne vem zakaj. Nihče me ni vprašal za mnenje, no resnici na ljubo me niti ni mogel, ker me pač ni bilo. Koga pa naj bi vprašali, lepo prosim? Tudi starši so naredili, kar so pač naredili, Bog pomagaj. Saj niso vedeli, kaj bo nastalo. Saj tudi tisti, ki smo starši, nismo vedeli v kaj se spuščamo. Zdaj je, kar je. Tukaj smo in kar imamo pač imamo. Nismo prvi … ne bomo zadnji.
Nikoli si nisem želel veliko stvari, še zdaj ne. Mogoče zdaj še toliko manj. Zdaj že skoraj vem koliko potrebujem. In nič več kot to. Ne spomnim se, da bi kdaj hrepenel po čem velikem ali posebnem. Tisto kar je bilo dosegljivo ali odvisno zgolj od mene sem skušal pridelati, s poudarkom na delati, za tisto, kar je izven mojega dosega, sem se prepustil Božji volji. Kaj bi drugega?
Zagotovo si nikoli nisem želel biti krotilec; torej nekdo, ki se spopada z divjimi zvermi, da bi iz njih naredil nekaj predvidljivega, nekaj kar se vklaplja v naš svet.
Čemu je to sploh potrebno? Čemu je potrebno uničevati živo naravo, kar neukročen, prvinski nagon vsekakor je? Kaj nam to koristi? Zakaj se moramo poleg vseh težav, ki jih imamo, spopadati še s puntarji, ki nočejo ali ne morejo razumeti, da jim bosta zgolj delo in sprejemanje veljavnih norm omogočila vključitev v civilizirano družbo?
Govorim o naših najstnikih, kajpada. Gre torej za naš up in ponos, ki ga s trudom in solzami spremljamo ter podpiramo že leta in leta, potem pa ugotavljamo, da smo dobili surov polizdelek, ki je telesno skoraj gotov, značajsko pa nekje med rokerjem in anarhistom. Prvega ne zanima nič, drugi je proti vsemu. Skratka, kombinacija s katero si težko kaj pomagaš.
Zakaj je vzgoja tako težka? Vprašanje ni retorično. Evo-, ne vem, zato sprašujem!
Lahko ugibam! Na splošno itak skoraj vedno ugibam. Grozno veliko tega bi moral vedeti, pa ne vem. Kako naj vem? Kar sem se učil je v glavnem neuporabno ali zastarelo; tistega kar ta trenutek potrebujem me pa nihče ni učil. Na primer, vzgoje najstnikov.
Grem raje drugam, recimo h kamnom, lepim obdelanim kamnom; namreč, tudi izdelava kamnitih kipov je verjetno težka. O tem vem še manj kot o vzgoji, pa bom vseeno raje razmišljal o kiparjenju. Je manj tvegano. Pri kipih nimam kaj zgrešiti in tudi škode ne bo nobene.
Kaj pa vem kako zgleda, verjetno je naporno. Najprej iztrgati kamen od skale; sam seveda ne pride v atelje, moraš ga odminirati, izsekati, izžagati … Potem ga obdeluješ. Vsi smo že tolkli kamne. Težko se razbijajo, še težje se razbijajo tako, kot bi mi radi. Ti ga tolčeš, on poči po svoje, briga njega za tvoje namene. Potem ga klešeš, menjaš orodja-, groba dleta, težka kladiva; fina dleta, lahka kladiva. Napor, znoj, prah … pok po prstih, auuu … Potem ga gladiš, brusiš, poliraš, … se igraš z detajli. In končno je, kar pač je. Pa pokažeš svetu in pride nekdo, ki nima pojma pa reče, da mu ni všeč, da je slabo, da takšnega ne rabi … Ni ti vseeno, kako le? Garal si, se trudil, zgubljal čas in moči … potem pa: "Ni vredno." Za znoret …
In prav za to vzgajamo; da bo dobro, da bo za med ljudi … lepo, prijetno in gladko, za v dnevno sobo.
Da nam ne bo nerodno … ali žal … nekoč.
Ni lahko …