Pastir

Prevzemanje vlog je bistven del poti. Ne moremo se mu izogniti. Pa tudi, čemu bi se mu? Vedno smo postavljeni pred nekakšno scenografijo, postanemo del neke dramaturgije in v nas se uperijo oči, ki pričakujejo dogajanje-, iščejo znamenja. Naša zvesta publika, sopotniki in spremljevalci, nam dragi in znani, ki nas opazujejo, potujejo z nami in se včasih, povsem nenadoma pojavijo ob nas, da nas nagovorijo z besedo, ki je morda niti ne pričakujemo. Sploh ne vemo, da nas spremljajo, sploh ne vemo, da nas berejo, poslušajo-, sploh ne vemo, da vedo za nas. In vendar vedo, vedo več kot pričakujemo, nam izrečejo kritiko ali pohvalo, ali pa preprosto dajo vedeti, da so nas opazili.
Vsi smo vsaj malo, vsaj nekoč in nekomu tudi v vlogi pastirja, voditelja-, nekoga, ki se ga posluša in še posebej pozorno opazuje. Pastir ni zmagovalec, ni tisti najbolj bojeviti, krvoločni, pohlepni ali tiranski. Niti ni najbolj pameten, ne lep ali po čemerkoli izrazit … Pastir se preprosto znajde na čelu. Se je zgolj rodil ali pristal v svojem položaju … tako kot drugi. Ovce so mu dodeljene, pa čeprav morda pohlevne in mirne, vseeno opazujejo vsak njegov migljaj. Dobro vidijo kam je nagnil klobuk ali kako trdo ima danes pritisnjen palec ob palico. Pastir je tisti, ki prevzame vlogo voditelja. Mora jo prevzeti. On mora imeti čredo rad in jo peljati naprej, mora videti znamenja zemlje in neba-, mora prepoznati stiske tistih, ki so mu zaupani. Mora jih znati potolažiti, pomiriti, pa tudi razvedriti …
Pastirjeva nagrada je zgolj zaupanje, vera v njegove odločitve … njemu se zaupa; zaupa mu gospodar, zaupajo mu ovce …
Svoje vloge prevzemamo včasih kot pastirji in včasih kot ovce-, ko priznamo, da tudi to smo … mogoče smo kje drugje pastirji, drugje pa spet le čreda. Ovce prav tako prepoznajo in prevzamejo vlogo, ko je treba …Prevzele so svojo vlogo, ker jo je tudi pastir prevzel. Pastir bi verjetno lahko živel brez ovc, ovce težko brez pastirja. Morda bi preživele, vendar ne kot ovce; spremenile bi se v divjad v podobi ovc, preplašenih in divjih … nezanesljivih, neodgovornih, nepovezanih, razkropljenih in koristnih zgolj kot plen grabežljivcev.
Tudi pastir brez ovc ni pravi, ne naredi vsega, kar bi moral, ne opravlja svojega poslanstva … je zgolj hlapec, neizpolnjen in nedorečen v svoji usojenosti … lahko se močno trudi, lahko celo zelo išče, vendar je njegova prava vsebina v skrbi za druge, ne zgolj v življenju zase. Skrb zase pastirju ni dovolj, ne zadošča mu, pastir ni na svetu zase, njegova vloga je drugačna, večja, neprimerno večja … on mora skrbeti za nekoga. Pastir ima svojo čredo rajši kot sebe. Pripravljen je dati tudi življenje zanjo … ne more ubežati svoji palici …