"Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,44-45)Najbrž nekateri morajo sovražiti.
Na primer, nekakšni teroristi morajo pač sovražiti ljudi na drugem koncu sveta, čeprav najbrž ne vedo zakaj. Ti ljudje morajo potemtakem, seveda vzajemno sovražiti teroriste.
Eni, ki kot da verjamejo v boga, morajo sovražiti tiste, ki verjamejo v istega boga, le molijo ga drugače. Nekateri, pa ne verjamejo v boga, verjamejo pa v sovraštvo in zato pač sovražijo tiste, ki verjamejo v boga ter seveda obratno.
Neki stremuhi, ki se ukvarjajo s politiko, morajo sovražiti druge stremuhe, ki se prav tako ukvarjajo s politiko, le da, po njihovem, z napačno. Revni sovražijo bogate, bogati revne. Beli črne in črni bele. Neki ljubitelji nogometa, morajo sovražiti druge ljubitelje nogometa, ker pač ne ljubijo pravi nogomet. Neki podrejeni morajo sovražiti svoje šefe, ker so nesposobni in čustva so vzajemna. Celo nekatere žene sovražijo svoje može in obratno. Najdemo celo otroke, ki sovražijo svoje starše, čeprav jih ti morda ljubijo. Znani so psi, ki so na smrt sovražili svojega lastnika, čeprav jih je ta izjemno ljubil. Ni pa težko najti ljudi, ki sovražijo sosedove pse. Skratka sovraštvo je kot plevel. Uspeva kar sâmo.
Kaj naj rečem? Rešitev za vsa ta sovraštva je nadvse preprosta – ne sovraži! Svoje sovražnike najbolj ljubim tako, da jih nimam. Če ne sovražim nikogar, se mi potemtakem tudi ni potrebno mučiti s premagovanjem sovraštva.
In jaz? Bolj ko razmišljam, manj se spomnim koga naj bi sovražil. Ne morem drugače, kot da nikogar ne sovražim, trenutno mi še celo na živce ne gre nihče.
Bog me ima očitno tako rad, da mi še sovražiti ni treba.
Najbrž sem celo srečen.
Kaj si naj?
Ni komentarjev:
Objavite komentar