"Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil." (Mt 6,14)To je očitno zelo pomembno. Zame morda najpomembnejše. Dejansko se sploh ne spomnim, da bi Jezus, vsebinsko gledano, dal še kakšne druge konkretne nasvete. Seveda je povedal še marsikaj, vendar je v tem zajeto bistvo. Ves nauk, kolikor se tiče odnosov med ljudmi. Vse kar hoče od nas ali nam predlaga za strpnejše življenje.
Dobro je vedel, da se greha ne da izkoreniniti. Malo je tudi verjetno, da bi vsi postali sveti. Ne bomo. Preveč smo ležerni. Preveč udobno nam je v naših razmetanih sobicah.
Lahko pa odpuščamo. To vedno lahko. Dejansko je to odvisno le od nas in nikogar drugega. Odpuščanje ne more biti pogojeno, sicer ni odpuščanje. Potem je le kupčija. Mir za mir.
Ne, ne!
Odpuščanje je napor vreden svetosti. Včasih nadčloveški.
Neposreden spopad s hudičem.
Pa vendar je tako enostavno. Prav otročje preprosto. Če ti odpustim, ti pač odpustim. Pozabim. Vržem čez ramo in se ne ozrem nazaj. Tako dela Bog.
Če odpustiš si olajšaš življenje. Ni ti treba več sovražiti.
Iskreno odpušča svoboden duh v močni osebi.
Odpuščanje je kot ponoven začetek.
Ne sme te biti strah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar