Nekoč gredo po svoje. Nekako kar morajo. Tudi mi smo šli. Vem, da bo tako. Kot tiste želve v filmu.Saj zato sem pravzaprav to tudi počel. Zato sem se menda trudil in se skušal prevzgojiti. Sebe, da! Bolj kot njega. Saj ne znam drugače. Kako naj? Postani najprej sam tak, kot hočeš, da bi bili drugi. On je kakor glina. Material. Vsrkava oblike in barve, pa dolgo ne veš kam gre. Potem te kar osupne. A to je zdaj to!
Jaz sem že žgan. Vsaj mislim da. No ... saj ne vem … morda niti nisem. Morda sem le lakiran, da se ne vidi razpok.
In vendar, glej čudo. Del mene … tako znan in vendar zdaj svoj. Kar gre. No … saj še ne gre, a se pripravlja. Postavlja temelje. Šel bo.
Ni več majhen. Gleda v oči, a ne skozi moje oči, -zdaj ne več. Zdaj vidi sam. Gleda nekam drugam, v neke druge oči. Ne sliši več mojih besed – le tiste, ki jih hoče. Ima svoje razlage, ki jim bolj verjame. Jaz jim sicer ne. Zakaj bi jim pa?
Jaz sem že žgan. Vsaj mislim da. No ... saj ne vem … morda niti nisem. Morda sem le lakiran, da se ne vidi razpok.
In vendar, glej čudo. Del mene … tako znan in vendar zdaj svoj. Kar gre. No … saj še ne gre, a se pripravlja. Postavlja temelje. Šel bo.
Ni več majhen. Gleda v oči, a ne skozi moje oči, -zdaj ne več. Zdaj vidi sam. Gleda nekam drugam, v neke druge oči. Ne sliši več mojih besed – le tiste, ki jih hoče. Ima svoje razlage, ki jim bolj verjame. Jaz jim sicer ne. Zakaj bi jim pa?
Kakor hočeš, dokaži se sam. Tvoja stvar ...
Tudi jaz se moram. Pa bodi odrasel. Imaš pravico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar