"Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo." (Mt 7,8)Nekoč nastopi trenutek, v katerem se upanje spremeni v gotovost ali pa zvodeni in postane razočaranje. Takšen trenutek je del pričakovanj s katerimi se postavimo v okoliščine, odnose ali zgolj namene.
V tem se razlikujemo; med seboj in tudi sami s sabo v različnih obdobjih.
Nekateri iščejo ali pričakujejo več kot drugi. Nekateri časi nas izzivajo bolj, spet drugi manj.
Spodbude gotovosti so redke, lahko pa tudi varljive.
Večinoma pričakujemo z rezervo. Eni spet z večjo, drugi z manjšo.
Gospod ne kalkulira. Ne uporablja jezik verjetnostnega računa ali izraža mnenja s pridržki. O morebitnih rezervah pri njem ni sledu.
Tako bo in ni dvoma! Tako je!
Sprašujemo se le mi.
Verjetno zaradi nas samih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar