Čuječi ...

"Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar - zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma." (Mr 13,35-36)

Življenje kristjana je romanje in budnost je zvesta romarjeva popotnica. Romanje je potovanje pri katerem je sama pot vsaj toliko pomembna, kot cilj h kateremu potujemo. Romarjeva pot ni zgolj zaporedje korakov ali kilometrov, ki jih opravi, da pride tja kamor se je namenil ... romanje je proces prebujanja duha, rast spoznanja, dojemanje smisla in zrenje tistega, kar iščemo.

Romar na svoji poti dozoreva, se gradi in pripravlja na soočenje s tistim, k čemur roma. Prav romati se ne da v spanju, snu ali dremežu.

Jasno, da s tem ni mišljeno zgolj telesno spanje ... razumljivo, da mora romar tudi spati, zlasti če je pot dolga ...

Romati v spanju preneseno pomeni potovati nezavedno, nespoštljivo do poti, je sploh ne videti ... takšno potovanje je zgolj drvenje k cilju, njegov ogled, doživetje in potem spet hitro domov, morda gledat fotografije ali kazati spominčke.

Da potovanje postane tudi romanje, morapridobiti še čuječnost, bdenje in zvedavost ... pozornost do zunanjega in notranjega dogajanja, ki naj bi nas spremljala na vseh naših prihajanjih in odhajanjih.

Biti buden pomeni imeti odprte telesne in duhovne oči, postati aktiven del dogajanja in dojemati kaj se dogaja v nas, nam in še bolj tistim, ki nas obkrožajo, spremljajo, romajo z nami ...

Bdeti se pravi prepoznati znamenja našega časa, jih skušati razumeti in ravnati prav in dobro ... kot nam naroča srce, razum ali zgolj občutek ...

Morda se niti ne zavedamo, da nas skozi dogajanja v nas in okrog nas nagovarja Božja milost sama, da nam postavlja vprašanja na katera moramo nenehno odgovarjati in se tudi zagovarjati za svoja ravnanja ... pred svojim okoljem, pred svojo vestjo ...

Morda se tega vseeno zavedamo a kljub temu spregledamo, pohitimo, prehitimo in pademo v cilj zasopli, nepripravljeni ... presenečeni ...

Bodimo raje budni ...