Sončnice

Sončnice so še vedno simbol barvne svežine ... mojstrske kombinacije rumene, okre in rjave ... prispodoba cvetenja in uvenjanja ... življenja s pridihom smrti.
Nizozemski potujoči pridigar in psihotik, Vincent van Gogh jih je naslikal leta 1888, dve leti pred samomorom.
Umetniku so bile očitno zanimive, naslikal jih je namreč zelo skrbno, občutljivo za detajl. Njihova spokojna vdanost v čas in življenje, ki jim očitno ni naklonjeno, ga je verjetno navdajala z dovolj intenzivnimi občutji, da so ga spodbudila k slikanju.
Ob tej sliki dobim občutek, da se je umetnik trudil razvedriti, sprostiti travmatična občutja, ki jih je doživljal. Želel je upodobiti nedolžno tihožitje, pri katerem bi bil v ospredju predvsem rezultat študije svetlih barv. To mu je tudi uspelo. Uspelo pa mu je naslikati tudi tisti nezavedni, nadčutni del, ki je lasten samo umetniku ...
Ko sončnice natančneje pogledamo in se prenehamo sončiti v njihovih barvah, ugotovimo, da pravzaprav že odcvetajo, da v bistvu niso več zelo lepe, da je njihovo najboljše že minilo ...
In zakaj bi nekdo slikal odcvetele rože, ki so sicer tako polne svetlobe in iskanja sonca, praluči, vira življenja, toplote in topline ... če ne zato, da bi dal vedeti, kaj dejansko čuti v sebi ... tesnobo ... morda celo strah ...
Slike ni nihče kupil. Van Gogh je v življenju prodal eno samo sliko in živel od bratove podpore.
Rad je pa slikal sončnice ... želel je ohraniti toplino sonca ...