... potrpežljivost premaga vse ...Težko bi našli kaj bolj primernega, nad časom, veljavnega ... kar bi se bolj podalo sto-letnim zidovom in verjetno tudi življenskemu slogu tistih, ki so jih bolj ali manj potrpežljivo, sprejeli za svoje.
Mogoče bi lahko samo potegnili vzporednico, da tudi "...nečimrnost premaga vse...".
Arhitektura ima gotovo vsaj toliko skupnega z modo, kot z gradbeništvom. Zgradbe so poleg svoje funkcionalnosti vedno vsebovale tudi elemente ugleda, prestiža,veljave, protokola ...
Grad vedno ostane grad, kot tudi cerkev ostane cerkev ali šola vedno šola, pa čeprav ji v celoti spremenijo namembnost.
Stavbe imajo svoj značaj, vsebino, ki jo kažejo same po sebi. Lastna jim je nekakšna govorica oblik, aktivna forma ... sploh ni treba vedeti, da bi razumeli. Verbalno izražanje je mlajše od vizualnega. Ljudje dosti prej razberemo znake razpoloženja, kot nam jih kdo uspe razložiti. Ponavadi sploh ni kaj razlagati, samo pogled in je že vse jasno.
Neka starejša natakarica mi je nekoč rekla, da za tri četrt ljudi ve kaj bodo pili, takoj ko stopijo skozi vrata gostilne ... mogoče res, kaj pa vem?
Oblika zgradb, vsaj tradicionalnih, je verjetno še zgovornejša od neverbalne komunikacije med ljudmi. Grad ni po naključju postavljen na hribu. Kot tudi igralec ne stoji po naključju na odru. Oba imata svoje sporočilo in ne bosta zamudila priložnosti, da ga povesta. Grad je gor zato, da obvladuje, nadvladuje, kontrolira ... pokori svoje okolje. Ne toliko zato, ker bi se moral braniti. Gor je, ker so se njegovi stanovalci želeli izpostaviti, pokazati ... poudariti svojo družbeno veljavo.
Človeška nečimrnost je veliko globlje narave, kot se zdi na prvi pogled. Človek je za svoj družbeni ugled pripravljen storiti dosti več, kot mu veleva zgolj ekonomska logika.
Oblastni sistemi, ki so to znali ali še znajo poudariti in izkoristiti ter človeku priznati pomen njegovih družbenih prizadevanj, so praviloma ustvarili klimo večjega zadovoljstva podanikov, čeprav so bili sicer morda diktatorski. Drugo je seveda vprašanje, koliko so pozitivno družbeno vzdušje znali izkoristiti ali mu celo dodati vrednost s povečanjem blagostanja ljudi. In to še zdaleč ni nepomemebno ... tiste družbe, ki človeku sicer priznavajo vse človekove pravice, ne pa tudi prispevkov njegovega dela, praviloma ustvarjajo vzdušje nezadovoljsta in nepotešenosti, kljub morebitnemu relativnemu materialnemu blagostanju.
Dosti več kot kruha, smo vsi verjetno potrebni prijaznosti ... kančka hvaležnosti, priznanja pomena naših prizadevanj ... dajmo, privoščimo to najprej mi drugim ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar