Hvala

Vino pije svet Martin, voda naj pa žene mlin.

Zanimivo, da so pri nas prav vinogradniki najbolj ohranili tradicijo praznika, ki gotovo izhaja iz starodavnega izročila hvaležnosti Bogu in stvarstvu za pridelke, ki nam jih daje. Prav tako ni naključje, da je ta nedelja za Cerkev "zahvalna", kar pomeni, da se pri svetih mašah še prav posebej zahvalimo za vse kar imamo.
Tradicija mogoče res zgleda nekoliko zastarelo, vendar je prav danes še kako na mestu.
In zakaj tako?
Preprosto zato, ker svet zdaj, bolj kot kdaj prej, spoznava kako dobro ga zna voditi Bog stvarnik in kako slabo ga lahko peljejo ljudje.
Kako zlahka pademo v zmote, da stvari obvladujemo, da imamo v svojih sodbah "večni prav" in da smo spoznali vse kar moramo vedeti o svetu in življenju ter tudi ustvarili družbo, ki ji nič ne more do živega in katere prihodnost je gotova.
Kako vse, o čemer nas tako zavzeto prepričujejo, lahko sploh ni res. Kako zelo se lahko motimo. Kako lažniva so lahko pričakovanja tistih, ki se zanašajo na veliko spretnost in bogate izkušnje pri obvladovanju ljudi, trgov, denarja, narave, ....
Vsa dolgoletna človeška prizadevanja se lahko razblinijo v trenutku, vse napovedi se lahko izkažejo za zgrešene in zagotovila, ki jim večina verjame kot zakonitostim, so lahko le bedna ali celo pokvarjena špekulacija.
Na nič človeškega se ne da zanesti niti približno tako dobro, da bi nas streznitev, ki slej ko prej pride, ne razočarala ali presenetila. Nič človeškega se v zanesljivosti ne more kosati s soncem, ki poganja naravo in z njo tudi naša telesa, z zemljo, ki s fantastično močjo vedno znova, še po tako velikem opustošenju ali hudi zimi, požene novo rast in daje življenju novih moči. In seveda z Bogom, ki je dal navodila, da se vse postavi v smisel, da se vse uravnava v takšen prav, ki daje možnost obstoja obstoju in življenja življenju.
Občutek imam, da vse stvarstvo nima drugega cilja, kot da polni osnovni življenski naboj, vzdržuje zalogo življenske energije, da se ta potem po nevidnih kapilarah razteka vsemu živemu.
Življenje ni veliko in močno, je krhko, drobno in ranljivo. Ni ga veliko, malo ga je ... veliko več je neživljenja, smrti ...
Vse kar smo mora biti ena sama hvaležnost, da sploh smo.
Vse kar imamo mora biti eno samo slavje, da sploh imamo sebe.
Vse ostalo je navrženo, dano, ponujeno ... ker smo in imamo, znamo to porabiti, zmoremo vse obrniti v svoj prid.
Hvaležni smo, da sploh lahko smo in tudi ... da se tako dobro znajdemo, da obstanemo ...

Dobri Sveti Martin, stari zaupnik naših pridnih vinogradnikov in vseh nas, ki verjamemo v Božjo dobroto. Vino, ki ga povezujemo s teboj je simbol novega življenja, novega veselja nad sadovi narave, slavje milosti, ki nam je bila dana tudi to leto. Naj bo veselje ob godu Svetega Martina veselje nad vsemi darovi narave in tudi človeške spretnosti, ki iz teh darov zmore ustvariti toliko izjemnih in koristnih stvari.