Čanje

Široka, plodna skleda ob vznožju Zabukovskega hribovja ...

V Čanje se pride s štirih strani, od tega s treh čez hribe in le z ene strani po ovinkastem grabnu, ki se lenobno meandra po dolini preden se mimo Bečka potoči v sotesko proti Blanci.

Graben priteče iz Stržišča, ki je približno podoben svet kot Čanje, mogoče le nekoliko bolj zaprt. Obe dolini sta vodnati, položni in slabo odtekata ... če se prepustimo domišljiji, bi nekoč v preteklosti lahko bili celo jezeri ali vsaj močvirja ...

Sedaj nista. Zemlja je plodna in skrbno obdelana. Čanje je lep, naravnost idiličen kraj, odprt svet neštetih čudovitih podrobnosti, skoraj skrivnosten iz doline ter sončen in razigran v Gorah. Čanje ima za hrbtom kar dve. Čanjsko in Gračko.

Prva je predvsem vinogradniška in vikendaška, druga pa tudi nabožna. Na njej je cerkev sv. Marije Vnebovzete, ki je bila včasih znamenita romarska pot. Še danes jo znotraj krasijo številne podobe, ki so jih romarji pustili tam v zahvalo za prejeta uslišanja.

Čajani so prijazni in gostoljubni ljudje, vsako leto na zahvalno nedeljo prinesejo vino in kruh za blagoslov k svoji Mariji in ga po sveti maši radodarno razdelijo med priložnostne romarje.

Čanje je poseben kraj ... ko se enkrat po njem sprehodiš to takoj ugotoviš ... še zvoki in glasovi so drugačni ... tudi megleno novembersko dopoldne je bilo posebno ... nekako polno sonca ...