ponedeljek, 10. november 2008

Drožanje

Zeleni hrbet Sevnice ... stara domača vas ... sevniške korenine ...
Od tod so kmetje nekoč vozili pridelke ... vino, pšenico, les, mleko, prašiče, krave ... prodajat v Sevnico, "ta boljšo robo" pa na vlak in v Zagreb ali pa kam drugam. No, danes pretežno hodijo v dolino le še delat in kupovat ...
Resnici na ljubo, podeželski kraji med katere sodi tudi Drožanje, so lepo urejeni, travniki pokošeni in njive obdelane, kar kaže na pridne roke gospodarjev in gospodinj, ki se še vedno trudijo na teh starih travnikih in njivah.

Drožanje je planotast svet, nekakšna prisojna polica pod Metnim Vrhom, ki je v bistvu najbolj zahodna kopa bohorskega hribovja.







Gozdnato robato severno pobočje se kot kmečko krilo izteka v mehke volane travnikov in njiv, ki kot dve, s prsti staknjeni dlani, obkrožata široko odprti konec soteske drožanjskega grabna, po kateri se tudi najprej pride do Sevnice.
Da se priti tudi čez Sveti Rok, ampak je bolj v hrib ...
Peš je po dolini slaba ura, če si zdravih nog in se zaneseš na srce, lahko tudi dobre pol ure. Ceste so asfaltne, makadamskih kolovozov je le za vzorec.
Ko prihajaš po stari drožanjski cesti imaš na levi roki Brezje, Lamperče in Šetenje, pred sabo Drožanjsko Goro ter na desni Žabjek.
Skupaj tu prebiva okrog 130 duš, ki jih varujeta dva priprošnjika, na levi sv. Martin v Lamperčah, na desni pa sv. Lovrenc na Žabjeku.

Če si potreben krepkega sprehoda, svežega zraka in sproščenega pogleda na mehke zelene obline tega prijaznega sveta, potem je Drožanje pravi kraj zate ... deluje ... poskusi ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)