Razglašenje

Ni dovolj biti samo rojen, biti moraš tudi priznan, prepoznan ... torej razglašen. Ljudje morajo vedeti zate, morajo te prepoznati in priznati. Poleg življenja ti mora biti dodeljeno še ime, pomen, moč ali priznanje. Dokler nisi razglašen nisi nič drugačen od vseh ostalih.

Takšen je prastari človeški red. Ljudje smo si telesno, pa tudi duševno in razumsko - očitno, le premalo različni, da bi se mogli ločiti zgolj po tem in veliko preveč, da bi bili s tem zadovoljni. Rabimo razglašenja, kronanja, imenovanja in tituliranja. Za voditelja je neizogiben še zunanji znak. Ljudje moramo videti krono na glavi, da bi videli kralja. Sicer pač lahko vidimo zgolj človeka. In to očitno ni dovolj, da bi lahko verjeli. Zaupali.

Trije kralji ali modreci so zaupali. Še več, razumeli so, da morajo najti pravega Kralja in ga tudi razglasiti. Vedeli so, da je nastopil čas za to in imeli tudi dovolj poguma, da so to storili. Poklonili so se otroku, da bi vsi videli nekaj več. Da bi ga spoznali.

Ne vem, kaj je njim samim pomenila njihova misija. Gotovo zelo veliko. Potovali so daleč in verjetno veliko tvegali. Potem pa prišli, videli, obdarili, se poklonili in spet odšli. Gotovo so razumeli več kot ostali. Vedeli so, da morajo o Kralju molčati, sicer bo pogubljen. Dojeli so, da so postali del Božjega načrta, ki mora uspeti. Vedeli so, da prav to iščejo. Splet okoliščin, ki je lahko le Božje znamenje. V žarišču znamenj je bil Otrok. Ni bilo dvoma.

Našli so, kar so iskali. Potem so odšli za vedno. Verjetno pomirjeni in veseli. Ni se jim zdelo potrebno govoriti o tem kaj so našli. Zavedali so se, da je na njih velika odgovornost in da ljudje lahko le pokvarijo tisto, kar se je zgodilo.

In kar so videli, jih je očitno povsem prepričalo.

Očitno so zelo zaupali v Boga.