Ljudstvo je vedno živelo v pričakovanju in tako tudi sedaj. Pričakovanja so bistveni del življenja. So olje, ki maže ležaje osebnega in družbenega dogajanja, da se sploh kaj vrti.Horizont človeškega pogleda na časovno premico je vedno premaknjen proti prihodnosti. Preteklost nas, na splošno navdaja z mešanimi občutki, ki so le redkokdaj poenoteni ali v celoti pozitivni; večinoma so kritični, nostalgični ali celo sovražni. Prihodnost pa je kulisa osebnega upanja; sveženj pričakovanj, ki jih vežemo na naše sedanje stanje ... da bi doštudirali, dobili ali obdržali službo, se osamosvojili, si ustvarili družino, zgradili hišo, dobro vzgojili otroke in jih spravili h kruhu, ozdraveli ...
Pa vendar, hrepenenja, ki vzbujajo takšna ali podobna pričakovanja, so več kot le izpolnjevanje dnevnih, letnih ali osebnih želja. Hrepenenja ostanejo, tudi če so morda izpolnjena, vsaj nekatera od njih. Tista minula ali delno izpolnjena se zbujajo, ostajajo in se znova porajajo, obnavljajo ... prihajajo nazaj ...
Hrepenenja so del naše narave, del naše duševnosti - prstni odtis duše. Najglobja so neizrečena, nerazumljiva ali morda celo zanikana. Čutimo jih kot večno neizpolnjenost, kot stalni primanjkljaj duha in življenja, ki nas spremlja kot lačen pes. Nekaj kar vedno manjka. Kar v nas in okrog nas neumorno ovohava, išče in preiskuje. Ta so tista prava. Resnična, pra-izvorna in od Boga dana. Lahko jih zanikamo - hote ali nehote, nalašč sploh ne prepoznamo ali skušamo zamegliti z dnevnimi in vsakdanjimi ... Morda nam celo nekoliko uspeva.
Pa vendar, izognili se jim ne bomo.
In krst? Kaj ima krst opraviti s hrepenenji?
Ima. Krst je "kopel prerojenja in prenovljenja po Svetem duhu". Nastanek novega človeka, ki gre nasproti novemu smislu. Staro je kot odplavljeno, izmito. Vode novega življenja oblijejo stare korenine.
Pri novorojenčku je to volja vernih staršev, ki želijo otroku dati najboljšo možno popotnico za življenje. Postaviti nad njim znamenje Boga. Pri odraslih je obnavljanje krstnih obljub, dolžnost stalnega presvetljevanja lastne biti, iskanja svoje vloge v Božjih vsebinah. Krst je kot luč, ki jo je potrebno vedno znova prižigati. Vsak večer. Saj pomaga proti temi, vendar le dokler sveti, potem pa nič več. Tema je pri ugasnjeni luči še trša. Strašnejša.
Krst je stalna preveritev naših hrepenenj in pričakovanj. Kontrolka naše duše.
Ali so sploh smiselna takšna, kot jih priznavamo? Ali so prava takšna, kot jih vidimo?
Morda sploh ne hrepenimo po tistem, kar res potrebujemo ali pa morda sploh ne potrebujemo tistega, kar pričakujemo.
Morda je tisto, kar imamo celo več kot zaslužimo ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar