Nekdo mi je govoril o neki indijanski modrosti. Nekako takole naj bi šlo:"Kjer je luna, tam je Duh... in Duh je življenje. Kjer je reka, tam je riba ... in riba je življenje. Kjer je šotor, tam ženska ... in ženska je življenje."
Skratka, vse se mora izteči v življenju. Ta modrost, čigarkoli je že, izhaja iz globoke povezanosti z okoljem, iz temeljnega dojemanja sveta kot je in kakršen nam je na voljo. Takšen ni nastal iz nič in tudi izničil se ne bo. Če mi ne poznamo trenutka pred prvim trenutkom, še ne pomeni, da ga ni. Vse ima svoj izvor in ponor, vsak vrtinec vrti proti-vrtinec ... vse išče izenačitev, nek smisel. Mi ga morda ne prepoznamo več, Indijanci so ga videli v življenju. V naravi pač ne moreš najti drugega smisla kot da živi. K temu teži vse kar poseljuje ta svet.
Imamo pa še drug princip. Umiranje ali proti-življenje. In ta dva se dajeta, večno ... v krogu ali sferi, od začetka in spet s konca. Tisti, ki zmaga, je hkrati že poražen, ker je zmaga pač le začetek poraza. Tako, kot je rojstvo začetek smrti. Kot je luč začetek teme. Ne more biti drugega razpleta. Tu ni neodločenega izida. Tisti drugi zagotovo pride ... na tem svetu, jasno.
In kaj torej še ostane?
Ja, seveda nekaj ostane.
Večna luč. Ta ostane ... ta ne bo minila. Sveti vedno ... le ozreti se je treba ... malo ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar