"Vina nimajo."

Prvi Gospodov čudež. Pravzaprav precej majhen, obroben ... skoraj nepotreben. Pozneje je vračal vid, ozdravljal božjastne, nasitil množico, oživljal, nazadnje vstal iz groba in šel v nebo. Pa vendar, tako droben dogodek in tako pomemben. Zakaj neki?
Če bi svatje ostali brez vina, kaj bi bilo? Nič. Sramota za tiste, ki bi za to morali poskrbeti in nekaj manj pijanih. Bi rekli, da prava reč, za kaj takega se pa res ne splača klicati Boga.
Zanimivo in ključno je nekaj, kar je navedeno v prvem stavku in nikjer več v evangelijih. In to je "Jezusova mati je bila tam".
Ravno to je tisto. Jezus je padel v situacijo, ki je ni mogel drugače rešiti, kot čudežno. Sam od sebe jo morda celo ne bi reševal. A jo je vseeno. Ker mu je tako rekla ona. Mati. Bog je padel v nepomembno zagato, v stiskico nekih ljudi, ki ni bila niti pretresljiva, še manj usodna. In vendar se je vmešal. Samo zaradi nje. Ona je razumela situacijo drugače. Kako?
Gotovo drugače, tudi kot sam Jezus. Njemu takrat očitno ni prišlo na pamet, da bi se postavljal v ospredje in tudi sicer se ni. Kar se je zgodilo potem, se je dogajalo nekje zadaj, v kuhinji ali kleti. Tudi starešini ni nihče povedal za pripetljaj.
Vse je uredila Marija. Spoznala je problem, ko še niti ni prav nastal in preprečila sramoto za hišo. Prej kot večina drugih je ugotovila, da je na vidiku velika zadrega, pravi škandal in očitno ni bilo pri roki prav nobene realne rešitve.
Vprašamo se lahko, kako je tako praktična žena, ki je očitno znala brati tudi prestrašene poglede in šepet tistih, ki so stregli, lahko sploh nagovorila Jezusa, ki je bil dejansko prav tako svat in brez svojega vina. Tudi to je vedela le ona sama.
Očitno ga je poznala veliko bolje kot drugi, lahko, da celo bolje, kot On sam. Vedela je, da lahko reši situacijo in mu brezmejno zaupala. Vedela je zakaj in na koga se obrača. Ona je bila tista, ki je poslušala besede angelovega oznanjenja in Simeonove prerokbe in jih ohranila v srcu. Stvari je razumela s srcem. In tu je bistvo. Ni se zanašala na besede niti na modrost ali logiko. Imela je srce in to je bilo dovolj. Bog - sin je to vedel. Vedel je, da je njeno srce pravi sodnik in ga ubogal. Pravzaprav ne toliko ubogal, kot mu izpolnil željo. Malo človeško željo.
Le sodbe usmiljenega in čutečega srca so govorica Božje volje. Lahko jih prevajamo v različne jezike, pa ne bi bilo treba. Namenjene so izpolnitvi, ne razpravam ali modrovanju.
To sploh ni zgodba o čudežu. To je le zgodba o človeškem srcu, ki je po Božji volji.