"Kaj ta tako govori?" (Mr 2,7a)

Med našim simbolnim in resničnim svetom je čistina … območje pod nikogaršnjo oblastjo, zgolj polje zaznav, ki ga motrijo telesne in duhovne oči. Na njega iz simbolne strani prosto pritekajo nameni, s ciljem preživetja in samouresničenja, izza meja resničnosti pa se vanj valijo pričakovani in nepričakovani dogodki. Z ene strani v prostor votlo odmevajo izrečeni ali prazno sevajo upodobljeni ukazi simbolne govorice, z druge pa s truščem padajo dejanja, vznikajo podobe in prilike sveta, ki jih obliva ali zgolj zaliva močno plimovanje okoliščin.
Katera stran prevladuje, namišljena ali resnična, upajoče želena ali razočarano doživeta, razigrano polna načrtov ali zgrbljena pod pezo življenjskih bremen, je odvisno od tistega, ki si lasti oblast nad vsemi zaznavami, torej nas samih.
Kaj je lažje? Izražati namene, postavljati kulise zahtev, zamisli, želja in simbolov s katerimi skušamo oblikovati sceno za dogajanja ter opravičevati lastno vlogo v njih ali predvsem prevzeti nalogo sprejemanja dejstev, ravnanja stanj, uravnavanja razlik, skratka funkcioniranja in delovanja na prizoriščih resničnosti, v okoljih zaznamovanosti z dejanskimi vplivi in razpoložljivostjo lastnih moči.
Zastavljanje vprašanja o pravilnosti odločitev je vedno del poti. Tudi pot, ki na začetku nima nobenega cilja, se bo končala. Ali je konec poti cilj, ni odvisno od začetka, ampak zgolj od tistega, ki potuje. Za cilj se odločiš, ko prideš do njega, ne prej. Prej si na poti, potuješ mimo koncev, ki so lahko tudi cilji. Pričakovanja so tvoja odločitev.
Vsi načrti so sprejeti in razglašeni, vsi razpleti zamišljeni in možni, sleherni upi zastavljeni in položeni v čakalnico resnice, pred sama vrata delavnice Prihodnosti. Ven je slišati ropot … notri se očitno dela. Prihodnost bo. Le čakajoči so nekako … otožni, osupli in skoraj prestrašeni od hrepenenja.
Pokukajmo še skozi vrata in poglejmo kakšni so mojstri prihodnjih časov. Nič posebnega niso … ravno takšni kot tisti pred vrati. Le da jim obrazi žarijo od delovne vneme. V rokah imajo orodje, delajo in zdi se jim, da gradijo svojo prihodnost. Prepričani so da držijo načrte in upanja, ki so jih nekoč hromila v čakalnici, zdaj končno v svojih rokah.