H

Morali smo v bolnico. Ni šlo drugače. Ta večji je zbolel. Vročina, slabo počutje, glavobol, nekaj v trebuhu … Hišna diagnoza … tako "na uč" … viroza.
Šli smo k zdravnici. Popoldan. Ko dela.
V laboratorij. Je šel.
Izvidi-, ne super. Previsok S-CRP in S-Bilirubin. Karpačžeje…
Napotnica za infekcijsko. Gremo.
Bolnica je kot neke vrste "cehovska ulica". Obrtnik do obrtnika … čevljar, krojač, urar, frizer, pek, mesar, ranocelnik, izganjalec duhov, grobar … Greš k enemu, te pošlje k drugemu za mnenje, se vrneš k prvemu … dokler nisi poservisiran, oziroma … rešen …
No, šli smo k pravemu …
Zdravnik ga je pregledal, vzeli so mu kri in šli smo na ultrazvok, če so slučajno ledvice povečane … niso. Kri … še bolj podrobno, odstopajo pa v bistvu iste preiskave kot prvič.
Torej … strokovna diagnoza … viroza.
Terapija - v šolo še ne (jeeee), čaji, vitamini, če je treba analgetik … računalnik niso prepovedali, telefon niso prepovedali … hm, hm … hvalabogu, da je tako kot je.
Vsi so bili prijazni in so se potrudili za nas.
Pogoji v katerih delajo so za moje pojme, še daleč od idealnih. Pravzaprav se mi zdijo bolj slabi. Objekti so pretežno potrebni obnove, funkcionalno so slabo povezani … bolnice so stavbe, ki se desetletja dograjujejo in prezidujejo, novogradenj je malo in temu primerna je potem tudi logistika … sprehodi iz ene hiše v drugo … Oprema deluje zastarelo, iztrošeno … Kaj pa vem?! Mogoče sem preveč pod vtisom kakšnih TV urgenc …
Zdi se mi, da so zdravstveni domovi vseeno nekoliko na boljšem.
Res pa je, da se prav v slabših razmerah najbolje pokaže kako pomemben člen v verigi je dejansko človek. Prav človek je tisti, ki ves sistem sploh naredi količkaj uporaben. Pa ne le uporaben, celo dober in zadovoljiv. Če so ljudje pravi se vse uredi … tudi če kaj manjka na začetku … na koncu se najde ...pri ljudeh. Hvala Vam.