Močni reflektorji so nepotrpežljivo preganjali noč iz gluhe gozdnate pokrajine. Dež, ki je že teden dni po malem zamakal blatno prst je končno ponehal. Celo zjasnilo se je. Zemlja se je hotela končno osušiti in počivati in tudi zvezdno nebo je slovesno napelo modrikasti saten na temno obzorje. Smreke ob robu široke čistine, ki je nastala zaradi gradnje nove ceste, so dajale vtis zaspanih in odrevenelih stražarjev. Kot bi presenečeni obstali ob robu izropane dežele v obrambo svojih domov, zdaj pa s strahom v srcu pričakujejo kaj bo naslednji vsiljivčev korak.V bližini gradbišča se zaradi divje umetne svetlobe, ki je po sredi prežgala mehkobni plašč noči, ni dalo videti zvezd. Vendar to ni nikogar motilo-, tega ni nihče niti opazil.
Stroji, ki so se prevažali in vrteli po gradbišču ter redke človeške figurice, ki so postopale po blatu med kupi peska, skal, cevi, silosi, kontejnerji in betonskimi okostnjaki nenavadnih oblih, se niso imeli ne časa in ne volje zanimati za čare nočnega spokoja.
Iz ošabnega sveta, ki so ga na silo uvozili v ta starodavni prostor, kjer čas še vedno teče po sončnih in luninih poteh, dogajanja pa po vremenskih tirnicah rasti, ploditve in propadanja, je že zdavnaj izginila vez razumevanja in spoštovanja odvisnosti med vsemi oblikami bivanja. Tako tihimi, mirujočimi-, takšnimi, ki hladne sokove srkajo iz korenin in izparine svojih teles v sončni toploti vračajo zraku, kot tistimi, ki se jim po žilah pretaka gosta topla tekočina in jim prostor ne predstavlja le večnega nihališča med zemljo in zrakom, temveč najdišče in lovišče, ki ga je potrebno obvladovati za iztrganje svojega ohranitvenega deleža iz nedrji stvarstva.
Gradbena ekipa je bila polno zaposlena, ker sta ostala le še slaba dva meseca do roka in delalo se je noč in dan. Kot da časovna stiska nebi bila dovolj za težave, se ji je pridružilo še deževno zgodnje jesensko vreme in problem z vdiranjem vode v predor, kar je zahtevalo še dodatne drage ukrepe ter izgubo časa. Ljudje, ki so morali nenehno delati in ob kupu težav loviti kratko določene roke, so bili naveličani in razdražljivi.
Tiste vlažne noči je bil dežurni delovodja Milan, izkušen štiridesetletnik, ki je bil na tem gradbišču že skoraj celo leto. Tudi on se je že naveličal in ničesar si ni želel bolj kot, da se gradnja čimprej zaključi. Gradbišča so bila njegov dom že 25 let in vsega je bil vajen, vendar pa je sovražil obdobja bližajoče se zime in iztekajočih se rokov, ker je vedel, da vsi postajajo živčni. Šefi, ki so se prihajali kazat na gradbišče, so o delih vedeli le to, da so draga in da jih je treba čimprej dokončati. Vsi so samo spraševali, kdaj bo to in ono, nikogar pa ni zanimala tisoč in ena podrobnost, ki so jih na gradbišču morali dnevno rešiti, da so se stvari sploh premikale v pravo smer.
Milan se je ravno vrnil v gradbiščni kontejner in slekel mokro pelerino, ko je vrata odprl delavec Selim: "Slušaj šefe, dole kod Jožeka je jedna starica. Nešto viče. Ja je ne razumem, a ostali je uopče ne slušaju. Kažu ga je luda. Daj dođi, molim te, moglo bi se joj nešto desiti."
Milan se je začudil: "Starka, zdajle … pa saj v tej hosti ni nobene hiše … od kod se je pa vzela? Okej … pridem … čez pet minut.", mu je odvrnil in začel iskati nekaj med papirji, ki so razmetani ležali po pisalni mizi v kotu kontejnerja.
Zamudil se je nekoliko dlje kot je rekel in ko je prišel do velikega mešalca za beton, ki ga je upravljal strojnik Jože, je videl zanimiv prizor. V soju reflektorjev je v blatu stala drobna upognjena postavica, pokrita s temno sivo vzorčasto ruto in oblečena v star plašč nedoločljive barve, menda nekaj med črno in rjavo. Z levico se je opirala na palico, z desnico pa risala vijuge po zraku in nekaj razburjeno razlagala. Sklonjeno telo se je treslo in pripogibalo približno v ritmu glasov, ki so bolj spominjali na vzdihe, kot pa besede. Zaradi hrupa mešalca, se ni dalo razumeti, kaj govori, pa tudi poslušal je ni nihče. Ob njen sta bila Selim in Jože in se vidno oddahnila ob Milanovem prihodu.
Jože je pohitel z razlago: "Kar znašla se je tukaj … nobeden ne ve kako. Zdaj skoz nekaj govori, ampak jaz jo komaj kaj zastopim. Men se zdi, da je …" S kazalcem je naredil nedvoumni krogec ob svoji glavi, ki ga je starka očitno opazila in še bolj intenzivno začela kriliti ter spuščati krike.
Milan je pristopil bližje k njej. Ni je mogel videti v obraz, ker je bila zgrbljena, pa še ruta ji je segala daleč čez čelo. S strani je videl le, da je močno zgubana. Prijel jo je za drobno nadlaket in glasno rekel v smeri, v kateri naj bi ji ruta pokrivala uho: "Kaj je mamca … ste zašla?"
Starka je le za trenutek prenehala s svojim monologom, se nekoliko dvignila in obrnila glavo proti njemu. Videl je, da je res zelo starikava, prešinil pa ga je njen pogled … kar stresel se je in ji spustil roko. Te oči … kaj takega še ni videl. Bile so nekako … nečloveško svetle … bledo zelene ali bledo sive-, ni mogel razbrati, vendar … neverjetne. Kot bi rezale … ni jih mogel gledati in je odvrnil pogled. Tudi ona je obrnila glavo nazaj v tla in rekla: "Vi ste zašli …" Glas je imela nekako hrapav in pritajen, vendar se jo je dalo razumeti, če si jo poslušal blizu.
"Zbudili ste Hrib in … Hosto … in Nas …. dajte nam mir!", je tresoče a odločno polagala besede v hladni nočni zrak. Milana je zmrazilo … začutil je … osamljenost, oddaljenost od vsega, kar bi mu ta trenutek lahko predstavljalo oporo. Položaj je bil tako čuden, absurden, nepričakovan … zazdelo se mu je, da je vse to že nekoč videl … doživel.
S cmokom v grlu je izdavil: "Ne razumem vas … poglejte, mi gradimo cesto … državni načrti … torej, vsa zemljišča so pridobljena in …"
"Hrib se bo zelo razjezil … in Hosta … bo prišla nad vas … pa Mi tudi ne bomo odnehali … hudo bo … še žal vam bo … še žal …", je hripavo mrmrala starka. Selim in Jože sta še nekaj pomencala o tem, da ... "gremo delat" … in šla.
"Glejte mamca … odpeljal vas bom domov … povejte od kod ste.", je hotel Milan napredovati in tudi zaključiti. Ženska se je spet zdrznila, sunkovito obrnila glavo proti njemu in se zazrla vanj s tistimi strupenimi očmi: "Hrib mi je danes rekel, da se bo maščeval … hudo bo, hudo … skupaj s Hosto bosta prišla in vas zmendrala v blato … Mi vam ne bomo pomagali … povem vam, hudo bo."
Milana je zmrazilo in stisnilo v prsih … začutil je strah in pritajeno vprašal: "Kdo pa ste … Vi?" Ženska je spet pogledala v tla in zdelo se mu je, kot da se je stresla v posmeh: "Mi … Mi smo tukaj … Raje takoj nehajte in pojdite od tod … slabo se bo končalo."
Postajal je živčen … situacija je neumna in brez veze …, "Glejte … midva ne bova nič rešila … vse je že zdavnaj odločeno … mi samo gradimo. Povejte ali vas kam odpeljem … tu ne morete ostati … imamo varnostnike …nevarno je …"
"Vi ste v nevarnosti … sploh se ne zavedate, kaj počnete …!", je skoraj zavreščala, "Neumni ste … grem!" Obrnila mu je hrbet in s pošvedranimi škornji začela čompati po blatu v smeri proti vhodu v predor.
Strela … kaj naj stori … ne more je pustiti same tavati ponoči po gradbišču, še povozili jo bodo!? Kaj ko bi poklical varnostnike … pa naj jo odpeljejo … saj je njim nekje ušla noter … naj se oni zezajo … Obrnil se je in naredil že korak proti vhodu, kjer bil varnostnik …, ko se je spomnil, da ga lahko pokliče tudi po telefonu, sam bo pa raje ostal pri ženski, da kam ne pade.
Obrnil se je nazaj in … ni je bilo več …!
"Ja, strela … kje pa si?", je zazijal od začudenja in skočil par korakov naprej. Nič. Kot bi se v zemljo udrla. Nikakor ni mogla tako hitro oditi, da je ne bi več videl. Šel je po Selima in Jožeta, poklicali so varnostnika, skupaj pregledali gradbišče in povedali vsem ostalim, da naj pazijo, če bi se kje pojavila.
Izmene je bilo konec, skupina se je zamenjala, prišli so nočni … Milan je skupino-vodji, ki ga je zamenjal, povedal kaj je doživel in se tudi sam odpravil. Bil je utrujen, vendar je tisto noč slabo spal … še v spanju so ga preganjale tiste oči in nenavaden dogodek.
Ženska se ni več pojavila … še isto noč pa se je na gradbišču zgodila huda nesreča.
Iz gozdnatega pobočja nad vhodom v predor, ki so ga gradili se je povsem nepričakovano utrgal zemeljski plaz. Tisoče kubičnih metrov razmočene zemlje, skal in debel je zasulo vhod in del predora v katerem je bilo takrat dvanajst delavcev. Dva dni so potrebovali, da so prišli do njih. Rešili so se sicer vsi, dela pa so se zaradi tega dogodka zavlekla še za tri mesece.
Milan o dogodkih tiste nočini hotel več govoriti … rekel je le da se je dogajalo nekaj čudnega … prosil je za premestitev na drugo gradbišče … ugodili so mu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar