Lepra

Bolezen, ki je bila stoletja če ne že tisočletja, simbol za izločenost in izoliranost, je 20. stoletje z zmagoslavnim pohodom antibiotikov, vendarle premagalo. Kljub temu, pa je nasvetu baje še vedno čez dva milijona gobavcev in to število naj bi celo naraščalo.
V bistvu nisem imel namena pisati o tej hudi bolezni, ki je hvalabogu osebno ne poznam.
S tem v zvezi me zanima nekaj drugega … in sicer vidik izoliranosti, osamljenosti, getoiziranosti ali izločenosti nekoga iz skupnosti zaradi neke vrste drugačnosti, lahko tudi nalezljive bolezni ali pa rasnega porekla, vere, jezika, barve kože, razredne pripadnosti, življenskega sloga, …
Ločevanje, razmejevanje ali distanciranje delov družbe med seboj, je očitno eno temeljnih pranačel, ki spremlja človeka že od pradavnine. V najtežji obliki se lahko izvaja kot fizična osamitev posameznikov ali celih družbenih podskupin, običajna in bolj razširjena pa je obrambna črta predsodkov, ki ločujejo posameznike in ustvarjajo nevidne a v praksi zelo jasne in tudi boleče meje med ljudmi.
Kako se da to razumeti? Najlažje in najprej seveda s sklicevanjem na družbeno vsajene obrambne mehanizme. To se pravi skupina sorodnih se brani vsiljivcev, drugačnih, ki bi lahko spremenili veljavne strukture in poslabšali položaj njihovih nosilcev ter seveda na vsem razumljive higiensko-preventivne razloge, ki naj bi preprečevali razširjanje bolezni in s tem slabitev zdrave družbe. Do tod je še vse nekako lahko razumljivo z aktivno izkušnjo rodovne povezanosti, ki je v gene svojih pripadnikov skozi tisočletja vgradila varovala, aktivirana že ob relativno šibkih signalih, ki jih v okolje vnašajo drugačnost, neobičajnost … sumljivost.
Težave se začnejo ko ugotovimo, da psevdosorodna skupina formira tudi bolj ali manj močna in pogosta notranja ločevanja. Skratka, tudi v okvirih zelo sorodnih družb se ločuje, postavlja meje in daje zamaha predsodkom, ki jih nekateri tako radi zastonj posredujejo drugim, kot veljavne avtoritarno-vrednostne sodbe ter celo pričakujejo da jih bodo drugi prevzemali za njimi. Velikanski del družbenih razmerij tudi v relativno tako homogenih družbah, kot je naša obvladujejo predsodki … pogosto neosnovani ali le navidezni. Često izražajoč lastne frustracije, nestrpnost ali preprosto težnjo, da se tudi glas nekoga sliši in upošteva.
Predsodki so velikokrat boleči tudi za tiste, na katere sicer ne letijo, pa vseeno ali prav zato nanje ne odreagirajo odklonilno. Iz preprostega razloga, ker se bodisi nočejo izpostavljati ali pa zameriti nekomu, s katerim se morda v vdanih okoliščinah sicer ne strinjajo, so pa z njim tako povezani, da se jim na načelnih vprašanjih ne zdi smiselno nasprotovati. Udobneje je postati ali ostati del molčeče večine. In prav ta korak-, upor proti ločevanju … prestop nevidne meje razlik med človeškimi skupinami, je resnično vprašanje poguma, s katerim se sicer vzpostavi začasni most, vendar ponovno loči ljudi na tiste, ki si upajo in tiste, ki ne. Neke vrste začarani krog. Tisti, ki si upa pogledati čez mejo družbenih delitev, tvega izobčenje. S pogumom, da se izenačiš ali postaviš na stran drugačnih, najhitreje dosežeš, da te spoznajo za drugačnega.
Tisti, ki to stori, mora vedeti, da se spušča v boj s premočnim nasprotnikom-, boriti se proti družbenim stereotipom, stališčem skupin, privzgojenim predsodkom, izročilom generacij … je neke vrste norost, ne moreš zmagati.
Lahko pa … vseeno daš vedeti, da je mogoče tudi še nekaj drugega, da obstoja tudi drugačen način sožitja, da res ni nujno da vedno vsi vsem prikimamo ali pred vsemi sodbami utihnemo … da je tudi Bog ravnal drugače kot so vsi ljudje mislili, da je edino prav.