Prah in pepel predstavljata začetek in konec živega-, neizogibno in mrtvo vračališče duha obstoja na svoj pra-izvor, izhodišče ponovne samooživitve-, samovzpostavitve neizogibno porušenega šotora bivanja. Novega življenja ne more biti brez nadgradnje … združitve in ponovne delitve starega. Zdi se, da je izvorov, ki porajajo žive enote na svetu neskončno-, pa jih ni. Življenj se lahko pojavi le končno mnogo, toliko, kot jih tista, ki so že živa lahko uvedejo, uhodijo … posvetijo svetu in bivanju. Novo ni samo po sebi umevno, vedno izhaja iz stare rasti, kali lahko le iz humusa, prahu, odmrlih ostankov preživetega življenja-, ničesar drugega ni kar bi bilo lahko podlaga za krog bivanjskega vračanja. Vztrajanje življenjskih ciklov neizogibno prečka pragove odmiranja in nove kali, poraja se iz tega kar je dosedaj že izrabilo del svoje razpoložljive življenjske energije. Tisto kar je, odmira, da bi prišlo tisto, kar še ni. Pa bo. Vedno pride, se najavi in pojavi-, požene iz nič in je ponovno napolnjeno z močno življenjsko voljo, silovito bivanjsko energijo. Čudežno zadobi moč, ki je morda ne vzame ali izčrpa staremu, saj je ločeno, samosvoje, samorastlo … vzame jo kar od nekod. Kot bi duh življenja prihajal v valovih, pobiral moč oceanu in jo odlagal na obalo … val za valom, vsak nekaj prinese, vsak nekaj pusti …Staro ne odhaja na isti način, kot prihaja novo … če duh življenja priteka v valovih, odteka v potočkih … stalnih, le redko rušilnih … a vztrajnih, takšnih ki spraznijo jezero in ocean, pa še veš ne kdaj. In odhajajo … odtekajo v prostor, se zgubljajo v brezdanjost … se uparjajo ali uprašijo, upepelijo, izginejo iz dimenzij dojemljivosti. Dokler spet ne pridejo nazaj … združeni kot val spočela, povezani v čudežno samoustvarjalno žarčenje …
Zdaj smo vsi potroseni s pepelom, zaznamovani s končnim, postavljeni pred obzorje obstoja … pred dejstvo propada … s prostim pogledom na odtekanje, na izcejanje iz preše časa. Nekaj prestrežemo in použijemo … večina se odlije … ponikne. Izgubljamo veliko in vendar imamo še vse. Našli bomo vse pa nič obdržali.Razkrijmo se-, zdaj je čas … pretrgajmo svoja srca ne oblačil, oblecimo raševino, sedimo na pepel in žalujmo. Predajmo se žalosti bližnjega konca, naj nam obup prežari srca, prečisti duha in ga pripravi na novo življenje, novo svetlobo, nov plimni val, ki bo tako poln moči … tako nabit z energijo oživitve, da jo bo pljusknil na vse, nas zalil, prezračil in pognal v nov tek … kaj tek-, dir … odprimo mu vrata in okna, razkrijmo se, nastavimo lice vetru, naj nas trga in ga pričakujmo čuječi … lahko smo mirni-, precej pride ... ker je večen, je vedno pravočasen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar