Žepni slovarček ljubezni

God mučenca svetega Valentina je sedaj neke vrste praznik … zaljubljenih. Kot to postaja globalna praksa, smo tudi to novo kičasto vsebino prevzeli od aktualnih svetovnih misijonarjev življenjskega sloga. To se pravi anglo-ameriške mašinerije za propagando srečnega življenja, predvsem belih protestantov srednjega in višjega razreda.
No, seveda ob tako prijaznem vodilu, kot ga Valentinovo, na načelni ravni, slavi, to se pravi ideji ljubezni, res ni umestno vihati nosu nad trženjem nekaterih vrednot.
Naj velja načelo, da je tudi skomercializirana ali zlagana ljubezen še vseeno boljša od iskrenega sovraštva.
Tako bom raje, sebi primerno, namesto razmišljanja o pinki srčkih, "naspidiranih" vrtnicah po 10€, redilnih čokoladicah in … oh … rdečih "teddyih" z napisom "love", naložil nekaj o govorici ljubezni.
Sliši se skoraj skrivnostno … pa v bistvu ni nič posebnega.
Zanimivo se mi zdi, da je, kljub hiperprodukciji besedil, ki so namenjena izražanju ljubezenskih čustev, poklonov, občudovanja, hrepenenja po ljubljeni osebi ali, kar je še pogosteje, izražanju žalosti zaradi neizpolnjenih pričakovanj, paleta besed s katerimi izražamo ta občutja, dejansko tako skromna in ohlapna.
Rad te imam, ljubim te, hrepenim po tebi, želim si te, mislim nate, všeč si mi … verjetno bi se ob primernem razpoloženju našlo še kaj … vendar prav veliko več ne, če pa že, pa predvsem v kontekstu opisov čustev ali razpoloženj. Zanimivo, da tako opevan pojav in eden temeljnih bivanjskih fenomenov človeštva, po tisočletjih semantičnih nadgrajevanj govora, na primer še vedno ne predvideva različnega besednjaka za izpoved ljubezenskih čustev do dekleta ali recimo čokolade. "Rad jo imam", je izjava, ki povedana v pravem trenutku (na primer pred dekletovimi starši) lahko pomeni eno pomembnejših priznanj v življenju mladeniča, ali pa je zgolj še en reklamni slogan za kavo v novi embalaži.
Po svoje čudno, da si tako kot na primer "želimo" bližino ali naklonjenost neke osebe, "želimo" tudi denar, poslovne uspehe, dopust … Tako kot nam je "všeč" človek, nam je "všeč" tudi glasba, razgled, okus jedi … Kot "mislimo" na nekoga, "mislimo" tudi na počitnice, smučanje, izlet, zabavo, … Kakor znamo "hrepeneti" po bližini ljubljene osebe, "hrepenimo" tudi po avtomobilih, stanovanjih, …
Besednjak ljubezni je, blago rečeno, površen in ne-natančen … Bo kdo rekel, da se kljub temu vse pove, če se le hoče. Res se. Vendar, me le zanima, zakaj je tako?
In ker mi tega nihče nikoli ni povedal, si bom odgovor pač lepo izmislil.
Tako je na svetu zato, ker se o ljubezenskih čustvih v prostem, ljudskem jeziku ni nikoli veliko govorilo. Izpovedi ljubezni so bile kvečjemu domena pesnikov in romantikov, ki so po ljubezni predvsem hrepeneli nekako po "službeni" dolžnosti. Resnično življenje je med tem seveda ubiralo svoja pota. In jih še danes.
Dva, ki sta si všeč, se zmenita s hudo malo besedami. Dejansko se lahko zmenita tudi če ne znata istega jezika. Še več, v pretežnem deležu človeške zgodovine, izražanje ljubezenskih čustev sploh ni imelo glavne vloge pri vzpostavljanju zvez. V večini primerov sploh ni imelo nikakršne vloge. Šlo je in v velikem delu sveta še vedno gre, za dogovore med družinami, organizirane in pripravljene zveze, ki so imele z ljubezenskimi izjavami manj skupnega, kot pa s poslom ali enostavnim medgeneracijskim spoznanjem, da se pri tako pomembnih vprašanjih, kot je obstoj rodu, plemena, premoženja ali oblastnih zvez, samo na čustva, pač ne gre zanašati. Ljubezen je lahko tudi prijazno sprijaznjenje z življenjem kot je.
Kakorkoli. Ljubezen ne potrebuje velikih besed. Ljubezen, vsaj ta, ki jo slavi današnji dan, lahko shaja tudi brez srčkov, rožic in čokoladic. No, če so pa že zraven, je pa še boljše …