Talno gretje

Misel, da na kraju kjer živim zdaj, kot tudi na vseh drugih krajih, kjer sem ali bom kdajkoli živel, morda živijo ljudje že tisoče let, me je vedno navdajala z nekakšnim strahospoštovanjem. Ta misel me še vedno spravlja v neke vrste slovesno razpoloženje, stanje pripravljenosti na slavnostni dogodek …, povezavo med mano, ki imam privilegij, da živim prav zdaj in spominom na tiste, ki so tu odživeli že zdavnaj. Sledi njihovega bivanja le slabo prepoznavam, njih imena so mi malo znana in nepovezana, dejansko se lahko zanašam le na eno povezovalno stopnjo med mojo in vsemi preteklimi, pa tudi prihodnjimi generacijami. In to je … zemlja.
Prav zemlja … snovna podstat našega telesnega bivanja, površje edinega planeta, ki nam ponuja preživetje, temeljno izhodišče ter neskončno pre-hodišče duš in teles v stanje vseh stanj … krajišče vseh krajišč.
Včasih, kadar potujem med meni bližnjimi zaznavami sveta, po ozkih dolinah zelenkastih rek, obrobljenih z nacefranimi konicami strmin, mimo starih mest, ki v svojih prgiščih varujejo zgoščeno vsebino tolikih človeških usod, čez polja napeta med obronke gozdnatih gričevij, rejnike in resnične zaklade naših prednikov …, se vame prikrade nekaj otožnega, nekaj kar ne išče tolažbe … zbuja le misel.
Misel o tem kako malo vemo kje hodimo in živimo …, kako veliko smo dejansko že dobili od tega sveta in kako malo razmišljamo o tem kaj sploh hočemo od njega.
Življenje je popolnoma in izključno povezano z zemljo. Ničesar drugega ni kar bi lahko predstavljalo primerljivo gojišče vseh znanih in ne-znanih oblik izkoriščanja orodij in surovin za preživetje in rast. In to že zelo dolgo.
Zavedamo se lahko, da živimo na loviščih, pašnikih, poljih, smetiščih in grobiščih mnogih generacij, ki so iskale in vsaj za nekaj časa tudi našle preživetje v istih dolinah, ob istih rekah, v istih mestih in ob istih širjavah polj kot mi. Veselili so se enakih kopelih sončne svetlobe, zaskrbljeno zrli v enake nevihtne oblake, prisluškovali enakemu vetru in postajali otožni ob enakih pogledih na iste zaznavne oblike sveta.
Svet se ne bo ustavil ali zavrtel nazaj. Življenje se ne bo odreklo možnosti, da skuša preživeti in rasti.
Morda bi lahko postali nekoliko bolj spoštljivi … Morda bi lahko pogledali okrog sebe in opazili okvir življenja vseh generacij pred nami in tudi tistih za nami. Lahko bi spoznali da nam zemlja ni vsiljena … ampak podarjena.
Če bi se nekoliko zamislili bi morda celo ugotovili da je to sploh vse kar imamo. Smo sicer zelo bogati …, a imamo samo to.