Cultura animi

V enem od trenutkov, ko se dovolj samoorganiziram za gledanje televizije, sem postal naključna priča zanimivega disputa dveh poznavalcev slovenske kulturne scene, in sicer Gregorja Tomca, menedžerja Pankrtov in vsestranske kulturno-politične osebnosti ter Toneta Račkija, akademskega slikarja in cineasta.
Bistvo živahne debate, skoraj spora, je več kot očitno v različnem razumevanju poslanstva kulture v sodobni družbi. Vehementni Tomc gleda na kulturo kot pravico vsakega, da prejme svoj delež občečloveških dobrin, ki jih kultura, v tem primeru razumljena predvsem kot ustvarjalna dejavnost, lahko ponudi, Rački, pa v bolj akademski maniri, ostaja pristaš ločevanja taiste kulture na eni strani na, nekako … institucionalno, galerijsko, salonsko … na drugi pa popularno. Popularna kultura, naj bi, menim vsaj, da po skupnem tolmačenju obeh akterjev, servisirala tisti pasivni del porabnikov, ki se raje prepuščamo, recimo temu zapeljivosti masovnih medijev, zlasti televizije, zdaj verjetno tudi že i-n, in običajno ne nastopamo kot aktivni iskalci kulturnih vsebin, če se seveda za aktivno ne šteje kavčno-meditativno spremljanje npr. prenosa koncerta iz CD.
Tomc je deloval prepričljivo prepričano, da je potrebno podpirati tiste medije oziroma vsebine, ki so sposobni kulturo distribuirati v "maloprodajo", torej jo praktično pripeljati pred čutila vsakega državljana. V svojem izvajanju je podal celo slikovit opis domnevno srednjeveškega odnosa aktualne kulturne oblasti do tega vprašanja-, ker, da se v glavnem še vedno podpira tiste institucije in programe, ki so elitistično, dvorno usmerjeni, ostali, ki kulturo dejansko prinesejo do ljudi, pa so prepuščeni prostemu trgu.
Rački, je bil dejansko potisnjen v nehvaležno obrambno pozicijo, ki ji je bil le deloma kos. Zagovarjati sedanje stanje, ki je resnično le bolj ali manj umetno vzdrževana evolucija preteklih kulturnih obdobij, je težka naloga, ki bi mogoče bolj pritikala samo gospo ministrico. Vsekakor pa tudi pogumne intervence Račkijeve pehotne proti Tomčevemu topništvu, niso bile povsem brez odmeva. Njegova teza je, da je prav institucionalna - tradicionalna kultura valilnica in kalilnica vseh ostalih kultur, tudi popularne. Verjetno je po svoje tudi res, da se tudi popularni kulturniki svoje obrti pač morajo nekje izučiti, tudi igralci uličnega gledališča pozimi igrajo v pravem gledališču in televizija pokaže film, ki se je že prej dokazal v kinodvoranah.
In kaj smem o tako imenitni temi meniti jaz sam, kot občasni, povprečni, pasivni in hitro naveličani konzument? Vsekakor najprej to, da kultura pač ne more biti kultura, če je izključujoča. Osnovno, kar pričakujem od tovrstne ponudbe je, da bo pestra, barvita … ni nujno da tako bogata, kot predvsem, da bo dala priložnost vsem ustvarjalcem in tudi našla svoj delček za vsakega porabnika. Moj okus ni nič vrednejši od okusa kogarkoli drugega, prav tako velja tudi za Tomca, Račkija in vse ostale. Vsak ima pravico dodajati svoje k skupnemu in od tega odbirati zase. Kultura je dobrina, ki ni vedno zastonj in v vsebinskem smislu preprosto mora iskati svojo ciljno publiko. Udejstvovanje ustvarjalcev samo za lastno zadoščenje je lahko stvar samo-iniciative in privatnih sredstev, ne pa politike plasiranja javnega denarja.
Navkljub časom in domnevno radikalnim stališčem, kulturna politika mora obdržati neko zajamčeno stopnjo podpore avtorjem, ki se morda šele uveljavljajo in amaterjem na eni strani, ter biti zelo selektivna in dosledna pri financiranju projektov znanih ustvarjalcev, ki do potrebnih virov morda lahko pridejo tudi s primernim tržnim pristopom na drugi strani.
Kultur je veliko, toliko kolikor je tistih, ki jih spremljajo … Vse niso moje, ena pa vendar je … in kaj bi o njej in vseh ostalih rekel "Mali princ":
"Zaradi vas nihče ne bi šel v smrt. Seveda popotnik bi mislil, da ni razlike med vami in mojo vrtnico. Toda imenitnejša je, kot ve vse skupaj, zakaj ona je tista, ki sem jo zalival, ona je tista, ki sem jo pokrival, ona, ki sem jo varoval pred vetrom. Zakaj ona je tista, zaradi katere sem uničil gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz jih razvili metuji). Zato ker je ona tista, ki sem jo čul pritoževati se ali se bahati, včasih pa tudi molčati. Dragocena je zato, ker je moja." (Antoine de Saint-Exupery)